Ljudje smo že po naravi nagnjeni k lagodnosti in polovičarstvu. Vsak bi rad lažjo, kakor pa težjo pot skozi življenje. Vse več je ljudi, ki so navajeni jemati življenje lahkotno in površno. Poznajo svoje pravice, ne pa tudi dolžnosti. Živijo le za svoj danes; če nimajo na pladnju vsega, kar jim pade na pamet, krivijo državo, njeno politiko, javne službe. Če se zanje ne najde sanjska služba, v kateri se bo malo delalo in veliko imelo, vsevprek kritizirajo, kako je vse zanič. Radi bi prišli do donosnih in uglednih mest, na čimbolj poceni način. Mrzlično iščejo poznanstva, nekoga, ki jim bo kaj priskrbel.
Ali nas kaj preseneča, da so bili tudi apostoli dolgo časa takega mišljenja? Ko so se pridružili Jezusu, se sploh niso odrekli tem človeškim računicam. V Jezusu so videli bodočega vladarja, ki bo poskrbel za njihova dobra mesta, se pravi za njihovo lagodno življenje. Zebedejeva sinova Jakob in Janez sta imela dobro zvezo – svojo mater. Primer neštetih mater, ki vse naredi za svoje sinove oziroma namesto njih, tudi ko so že odrasli.
Kaj se je v resnici zgodilo in kaj nam ta dogodek sporoča? Predstavljajmo si, da pride nekdo prosit direktorja, naj mu priskrbi visok položaj v podjetju. Si pripravljen za to uslugo plačati visoko ceno? Sem. Dobro, plačal boš, a ne računaj, da boš res prišel na visok položaj. Le kdo ne bi rekel, da je ta direktor nor: oni bo plačal, ta pa mu ne bo zato ničesar dal.
Tako bi lahko mislili o Jezusu. Apostola bosta pila kelih – trpela bosta, da bi pa bila zaradi tega v Božjem kraljestvu kaj na ; tega pa Jezus ne obljublja. Le kdo se bo šel takšno igro? Se Jezus heca? Seveda ne; v Božjem kraljestvu velja drugačna lestvica privilegijev in sedeti na častnem mestu pomeni nekaj drugega kot sedeti na častnem mestu med veljaki na tem svetu.
V Božjem kraljestvu je najvišji privilegij biti zaničevan, zavržen, pohojen in potlačen, pribit na križ – takšen, kot je bil Božji Sin. Jezusov častni sedež je njegov križ. Kdo je bil prvi na njegovi desnici in levici na tem kraljevskem dvoru, ki se mu reče Kalvarija? Bila sta levi in desni razbojnik, oba pribita na križ, oba z možnostjo z njim zavladati. Zavladal pa je le desni, ker levi ni razumel, za kaj gre. Če bi Zebedejeva sinova z njuno materjo vred to razumela, bi se zelo izogibali tisti prošnji, ki so jo izrekli. V Božjem kraljestvu je obrnjeno na glavo vse, kar velja v zemeljskem kraljestvu. Ni velik tisti, ki ima moč in se z njo postavlja nad druge, ampak tisti, ki ima moč in jo uporablja za služenje; ne tisti, ki mu strežejo, ampak tisti, ki streže.
Danes je misijonska nedelja. Mislimo na misijonarje, ki se trudijo širiti Božje kraljestvo med ljudmi vseh narodov na vseh celinah. Če za koga velja, velja za misijonarje, da niso šli v težke razmere misijonskih dežel iskat prvih mest, da bi postali slavni, da bi živeli lagodno, da bi malo delali in veliko imeli.
Šli so zato, ker so razumeli logiko Božjega kraljestva, ki je utemeljena na Jezusovih besedah iz današnjega evangelija: »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak, da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« Misijonarji žrtvujejo sebe, svoje zdravje, svoja leta, svoje moči za Božje kraljestvo. Odpovedali so se vsemu, kar poveličuje ta svet, ki razume samo logiko prvih mest in nič drugega.
Ko danes molimo za misijonarje, da jim Bog da dovolj moči, naj jo da tudi nam, da ne bi podlegali tej nizki in umazani logiki sveta, ki hoče človeka zapeljati v to, da bi videl le samega sebe in nič in nikogar drugega.
Franc Likar, župnik
