»Kaj naj storim, da prejmem večno življenje; da bom dosegel popolno srečo v večnosti?« Ni človeka, ki si ne bi postavljal vprašanja, kaj naj stori, da bo srečen. Pravzaprav je vse, karkoli delamo, delamo zato, da bi bili srečni.
Jezus je bogatemu mladeniču, ki je prišel k njemu s tem vprašanjem, pojasnil, da popolne sreče v zemeljskem bogastvu ni, ker to nikoli ne more biti resnični cilj človekovega življenja. Materialne dobrine so vedno lahko le sredstvo, s katerim pridemo do resnične, prave dobrine, to je do Boga. »Samo Bog edini je dober«, je Jezus odgovoril bogatašu.
Bogastvo samo na sebi ni nič slabega, je pa za človekovo resnično srečo zelo nevarno. Človek ga namreč zelo hitro zamenja za Boga. Apostol Pavel pravi, da je pohlep po bogastvu enak malikovanju. Dokler bogastvo, materialne dobrine ne postanejo malik, je z njimi vse v redu. Denar je sredstvo, da preživimo. Če ga je preveč, ni dobro, ker te ta višek oddaljuje od drugih ljudi in te zapira v svet samozadostnosti. Človek naj to, kar ne potrebuje za svoje preživetje, spremeni v sredstvo ljubezni in to je najbolj zanesljiva pot do popolne sreče.
S tem, ko denar oddaljuje od sočloveka, oddaljuje tudi od Boga. Sveto pismo pravi: »Bogu ni nič nemogoče!« Isto pravi bogataš o samem sebi: »Meni ni nič nemogoče. Imam denar, vse lahko plačam, vse lahko dosežem.« Vera v moč denarja je eden največjih sovražnikov vere v Boga. Denar ni samo eden od malikov, je njihov temelj, njihova podlaga.
Lažje bo kameli stopiti skozi šivankino uho, kakor bogatinu priti v nebesa. Bo kdo rekel: »Meni se torej ni treba bati, ker nisem bogat«. Tudi tisti, ki ima malo ali nič, je v nevarnosti, da se oddalji od Boga in od resnične sreče, ki mu je pripravljena, če svoje skromnosti ali uboštva ne zna osmisliti. Samo uboštvo ali pomanjkanje dobrin še ne zbližuje z Bogom. Lahko vodi v zagrenjenost in obsojanje. Tudi na ta način hudi duh skuša človeka odtrgati od Boga in od resnične sreče. Tudi ubogi mora paziti, da njegovo srce ni oholo, da ni srce bogataša.
Jezusov predlog tistemu, ki ga vpraša, kaj naj stori, da doseže večno življenje, je predlog, s katerim ga izziva k velikodušnosti. Zemeljske dobrine so namenjene vsem ljudem. Kdor jih kopiči, dela samega sebe za sužnja sebičnosti in druge pušča v revščini, ker tiste dobrine ne pridejo do njih. Kar darujemo, nas združuje. Gmotne dobrine so blagoslov in življenje, če si jih svobodno delimo med seboj, a so prekletstvo in smrt, če jih kopičimo. Resnični zaklad ni to, kar človek nakopiči, ampak to, kar je razdeljeno in podarjeno. Sveti Avguštin pravi: »Kar smo razdelili med potjo, nas čaka na cilju!«
Bistvo našega življenja mora biti enako bistvu Božjega življenja, če hočemo doseči tisto, po čemer sprašuje bogati mladenič: ljubiti, podarjati se, služiti – ne v besedah, ampak v delitvi vsega, kar nam je dano. Na poti proti večnosti imamo »nosače« to so ubogi, ki naše stvari nosijo pred nami in jih bodo položili k nebeškim vratom.
Franc Likar, župnik
