Tema današnje Božje besede je sveti zakon, ki jo napovejo že znane besede v prvem berilu: »Gospod Bog je rekel: 'Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.'« Ta osamljenec je Adam, moški. Seveda bi danes lahko to izjavo tudi obrnili in rekli: »Ni dobro za ženo, da je sama; tudi ona potrebuje sebi primerno pomoč.« Za kaj gre?

V Jezusovem času je bila, kot smo slišali glavna nevarnost za zakon moževa odslovitev žene, danes je druga nevarnost: ločitev.

Glede odslovitve žene sta se pri Judih kresali dve mnenji. Po prvem je bilo zakonito, da mož odslovi ženo iz kateregakoli razloga: presoja je bila seveda popolnoma prepuščena možu; po drugem mnenju pa se je bilo treba držati tega, kar je naročala Postava – kot bi rekli: kar je bilo določeno z zakonom. O tem, kaj je prav – prvo ali drugo, so vprašali tudi Jezusa, da bodo videli, na katero stran se bo postavil. Seveda se ni postavil na nobeno. Povedal jim je, da ni razloga ki bi dovoljeval možu odsloviti ženo, kajti Bog je določil naj mož in žena živita skupaj. Bog je stvarnik ljubezni in ne razdora. Bog ne more ravnati proti samemu sebi. Na to opozori Jezus in pokaže, kako ravnati, da se to vprašanje sploh ne pojavi. Možje in enako žene naj tako ravnajo, da sploh ne bo prišlo do točke, ko ločitev postane neizogibna.

Kaj je privedlo do alarmantne krize zakona, kakršni smo priča danes? Predvsem ta neprevidnost zakoncev, ko ne računata na krizo in je jemljeta resno. Že ko nastane prva, morda komaj opazna razpoka, je ne jemljeta resno. Malo po malo, včasih je dovolj nekaj mesecev in že eden od njiju izjavi: »Naveličal sem se tega življenja; ne grem se več.«

To je posledica današnje miselnosti. Spomnim na papeža Frančiška, ki opisuje današnjo družbo z izrazom »uporabi in zavrzi«. Če se aparat pokvari, ga nihče več ne popravlja: odvržeš ga in greš po novega. Ta miselnost se ni zažrla samo v materialno ampak tudi v čisto človeško plat življenja, tudi v to, kar je najbolj sveto, v človekovo intimo, v največjo skrivnost: v zakrament zakona. Čisto tako: uporabi in zavrzi.

Zakonska skupnost ni porcelanasta vaza, ki se obrabi, okruši in jo vržeš proč. To lahko narediš, ker je mrtev predmet. Zakon moža in žene pa je živ organizem. Kadar telo zboli, kadar ga napadejo virusi, jih predvidi, spodbudi delovanje protiteles in jih premaga. Navadno potrebuje tudi nekaj pomoči od zunaj.

Drugo primerjavo lahko vzamemo iz duhovnega sveta. Proces, ki vodi zakon, je enak tistemu, ki vodi k svetosti. Svetosti ne dosežemo, če sedimo križem rok. Doseganje svetost gre preko trdega napora, ki pozna številne padce, včasih celo globoke zablode in grehe, potem pa se človek iz tega iztrže in začne novo življenje, bogatejši in bolj izkušen in zato tudi bolj srečen. Enako se lahko dogaja v zakonu med možem in ženo. Pride lahko do popolne teme. Človek podvomi: ali sem sploh na pravi poti, ali se nisem povsem zmotil? Je to konec? Ne, če je bil začetek dobro nastavljen, če je predvidel, kaj vse se na poti lahko pripeti. Če ostane razum če ostane vera v moč zakramenta – se pravi vera, da je na delu Bog, to sploh ni konec, prav nasprotno: je preludij – je napoved nove svetlobe, ki bi močnejša in nove ljubezni, ki bo prečiščena.

Popolnost je na koncu, ne na začetku. Pot zakona je pot očiščevanja in zorenja. Ko so svetniki šli skozi strašne krize, so se ves čas zavedali, kako je bila njihova ljubezen nepopolna, nečista, polna sebičnosti in je zaradi tega nastala tema. Ves čas pa jim je ostala tolažba Boga. Tudi pot zakona je takšna. Na začetku je morda polna začetne milosti, miline, tolažbe, zaradi česar se človeku zdi, da se dotika nebes. Vendar ti trenutki ne morejo trajati večno. So samo začetek, sicer zelo pomemben, ker je na začetku potrebnega veliko zagona. Več kot ga je, manj bodo nevarne rane, razpoke, raztrganine, ki bodo prihajale. Miselnost »uporabi in zavrzi« se da lepo spremeniti: »uporabljaj in celi, krpaj«. Najbolj spretne stare mame so bile sposobne mojstrskega krpanja oblek. Tako so naredile, da krpe še videti ni bilo, ali pa so naredile z lepo krpo izdelek še lepši: recimo kakšne srčke na raztrganih kolenih otroških hlač. Krpati raztrganine. to je nujno delo tudi za zakon. Tisti, ki je krpal, je tudi vedel, da je treba luknjo zakrpat takoj, ko je še majhna. Takšna luknja je lahko že majhen nesporazum Apostol Pavel ima čudovit nasvet za krpanje: »Sonce naj ne zaide nad vašo jezo!«

Kaj je pri vsem tem tako pomembno. V procesu nastajanja lukenj in krpanja le teh se zakonska skupnost ne obrabi, ampak se plemeniti in lepša. Kakor velja za omenjeno krepost svetosti. Za svetega človeka je vsak nov dan lepši, kaj še le vsako leto. Vsak dan začenja z večjim veseljem. To je zgodba, ki briše grenke spomine. Zakon je vsak dan lepši. Popolnost je šele na koncu.

Kako je Jezus to pokazal. S čudežem v Kani. Če bi farizeji, ki so ga danes izzivali s tistim trapastim vprašanjem v evangeliju razumeli čudež v Kani, se ne bi oglasili. Vino, s katerim so postregli na koncu, je bilo najboljše. Poslednje vino – ljubezen in edinost zrelih let je boljša od tiste na začetku. Toda ne pozabimo: brez Jezusa tega boljšega vina ne bomo nikoli pili. Amen.

Franc Likar, župnik