Že nekaj nedelj poslušamo odlomke Božje besede, v katerih se Bog pokaže kar precej zahteven in temu primerno je to, kar sporoča, težko razumljivo. Danes nam je natresel cel kup takih zahtev, ne samo ene, kar bi bilo za nas več kot dovolj. Govori nam, kakšni naj bomo, če mu hočemo biti všeč? Danes pa doda še: kakšni naj bomo do ljudi, ki nam niso všeč, ki jih tako ali drugače, hote ali podzavestno izključujemo. V berilu iz stare zaveze in v evangeliju naletimo na zelo grdo človeško držo izključevanja, ki se navadno rodi iz zavisti, ko drugim ne privoščimo, da bi bili sposobni narediti kaj dobrega. Če tudi drugi delajo dobro, potem so naša dobra dela manj opazna.
Jezus nas opozarja, naj ne mislimo, da le sami lahko delamo dobro. Za kristjane je zlasti nevarno, da podcenjujemo neverne, tiste, ki se nam zdijo oddaljeni od Boga. Jezusovo učenje, ki smo ga slišali, sproži apostol Janez, ki je videl nevernega človeka delati čudeže. »Kdor ni proti nam, je za nas«, je bil Jezus zelo kratek. Vsako izključevanje lahko rodi veliko hudega. Zgodovina nas na to še kako opominja. Nacizem – samo arijska rasa je vredna, da živi, vse drugo mora biti izbrisano z obličja zemlje. Fašizem. Vse kar ni italijansko; komunizem – samo člani partije nekaj veljajo…
Takih, ki niso verni na naš način, danes ni malo. Tudi marsikaj dobrega nam storijo – od njih dobimo vsaj kozarec vode. Na nek način jih Jezus kar izenači z nami in z vsemi. In naletimo na vse mogoče oblike nezadovoljstva med ljudmi, kakor so bili apostoli ob tem vsiljivcu, ki je delal čudeže. Jezus ga, ker ni njegov učenec, ne zavrača, ker ne pripada njegovi skupnosti. Takšen izraz nezadovoljstva je pogosto zaznati pri kom, ki postavlja vprašanje: »čemu potemtakem biti dober kristjan?« Če je to naše vprašanje, pomeni, da smo daleč od resnice, daleč od Kristusa. »Ko bi le vse ljudstvo prerokovalo!« Bog neskončno želi, da bi bili prav vsi ljudje deležni Svetega Duha, da bi bil prav vsak odprt za odrešenje in bi prišel do zveličanja. Neskončno bi se morali razveseliti tolikšne Božje velikodušnosti, ki da čisto vsakemu človeku možnost, da se zveliča, pa naj bo na naš ali pa na kakšen drug način, kot je »dajanje kozarca hladne vode«. Bog je z vsakim dober, vsakega ljubi, Kristus je za vsakega šel na križ, kako bi sedaj mogel koga izključiti.
Ovira, da to tako težko sprejmemo, je naše zmotno pojmovanje vere, namreč, da je vera izpolnjevanje dolžnosti, da so vera privilegiji, ki nam jih Bog daje kot nagrado za naša številna dobra dela, za naše številne molitve. Zato tako težko stopimo vštric s tistimi, ki vsega tega ne delajo, kot delamo mi.
Vera ni v prvi vrsti skupek dolžnosti, ki jih je potrebno opraviti in bremen, ki jih je potrebno prenašati, vera ni nekaj, kar mi delamo za Boga; vera je to, kar Bog dela za nas, je naš hvaležen odgovor. Če se kdaj zdi, da Bog meni daje več, da sem bolj vnet v krščanskem življenju, je to samo razlog, da bom Boga veliko bolj ljubil in mu bil veliko bolj hvaležen, kot tisti, ki je morda nekje daleč od njega. Kaj pa vem, zakaj je s tem sočlovekom tako kot je? Papež Frančišek bi rekel: »Kdo sem jaz, da bi sodil?« vera je milost in je neskončen Božji dar; velik dar je, da morem bolje poznati Kristusa, kot ga pozna nekdo drug. Ganjeni bi morali biti ob tem, pa se obnašamo zamorjeno, ker mislimo, da je vera breme, ki ga pač moramo vleči skozi življenje, ker nas je nekdo tako vzgojil. Ganjeni in polni sočutja do onih, ki v življenju nimajo tega privilegija, kot ga imamo sami, ne pa, da smo jim nevoščljivi in jim zavidamo njihovo na videz lahko pot skozi življenje brez obveznosti.
Seveda to ne pomeni, da naše sodobnike, ki ne poznajo Kristusa, pustimo pri miru v njihovi sreči, češ saj bodo vseeno prišli v nebesa. Sporočiti jim moramo: »Verujte, ker je čudovito poznati ga, ga imeti ob sebi kot svojega Odrešenika tako v življenju kot v smrti.
Franc Likar, župnik
