»Sin človekov bo izročen v človeške roke in ga bodo umorili…« Podobno kot smo brali v evangeliju prejšnjo nedeljo, beremo tudi danes. Kristus večkrat napove svoje trpljenje in smrt. Kar samo od sebe se nam zastavlja vprašanje, le zakaj so se ljudje tako zarotili proti njemu, mu povzročili toliko zla in trpljenja. Le kaj jim je naredil. Je bila to zahvala za vse čudeže, s katerimi jih je ozdravljal, reševal, dvigal v življenje?
Kaj je krivo za takšno človekovo držo, da dobro vrača s hudim? Odgovor je na dlani – podajo nam ga apostoli s svojim prerekanjem med potjo – kdo je največji. Samo za par korakov so se oddaljili od Jezusa in že je bila debata o tem, kdo je »nad«. Samo par korakov se oddaljiš od Jezusa pa se začne v tebi napuh, tistih par korakov, za kolikor sta se v raju odmaknila od Božjega obličja Adam in Eva. Majhen odmik od Boga in že nisi več z njim na isti valovni dolžini.
Prva posledica tega odmika je biti prvi – skušnjava napuha. Koliko stvari počnemo, da ne bi bili manj od človeka poleg sebe. V množici se tako radi dvignemo na prste in opozarjamo nase. Strah nas je, da bi šli skozi življenje neopaženi.
Kaj na to pravi Jezus? »Če hoče kdo biti prvi…« Sodeč po teh besedah biti prvi torej ni prepovedano; biti prvi ni nič narobe. Jezus željo po »biti prvi« celo spodbuja. Razodeva pa novo in drugačno pot, kako to uresničiti: ne z napuhom, ne na račun drugih, ne tako, da druge pomendraš, ampak ravnaš njim v prid. Biti prvi tako, da svoje sposobnosti, to, kar ti je dano, obrneš v korist ljudi. Samo če boš pomagal drugim, da se dvignejo (morda iz revščine, iz otožnosti, potrtosti, iz obupa, iz naveličanosti, nesmisla…) boš tudi sam velik, boš prvi.
Ko je tisti, ki je vodilni, prvi, takšen, da služi, imajo vsi korist in so vsi veliki. Takšna je bila na primer Mati Terezija. Njena veličina je bila v tem, da je bila s svojim služenjem v blagoslov sto tisoče ubogim. Bila je velika. Takšen je bil naš blaženi Anton Martin Slomšek – velikan služenja, s tem, ko je sebe izčrpal in dal svojemu ljudstvu duhovno, kulturno, vzgojno bogastvo, je nas naredil velike, da smo kot narod obstali. Vsak, količkaj resen zgodovinar pritrdi, da bi brez Slomška Slovencev na tem koščku zemlje, ne bi bilo več. Pa povej to tem, ki se danes šopirijo na prvih mestih!
Kristjanovo služenje se mora odlikovati po podobi Jezusovega služenja. On je resnično postal služabnik vseh, stopil v umazanijo naše grešnosti, da nas je očistil. Dal je življenje. Samo takšnemu Kristusu lahko sledimo in samo na njegov način. Kristusova pot je pot neštetih odpovedi in ponižanj. Kakor o njem, kaj je komu hudega naredil, da je požel toliko sovraštva - lahko rečemo o nas kristjanih: le kaj smo tako hudega storili temu svetu, da nas prezira in zaničuje? Kdor želi pripadati Kristusu, bo z njim delil usodo ponižanja, zaničevanja, posmeha, tudi trpljenja. V današnji družbi je to resnično čisto vsak. Lahko je to mlad človek, ki bi rad začel resno živeti svojo vero, morda ga zanima tudi duhovni poklic. Koliko moči mu je potrebne v svetu, kjer je zaničevano vse, kar je lepo, plemenito in sveto. Vprašal sem fanta, zakaj ga ni več v cerkev. In kaj mi je odgovoril? Iz mene se ne bodo delali norca!
Pred nami je ljudski misijon, ki ga bomo po petnajstih letih obhajali v naših župnijah Šturje in Ajdovščina v prihodnje leto v postnem času. Potekal bo pod geslom: Človek ne živi samo od kruha. Kako naj temu svetu, ki ima namesto tega gesla vodilo 'Kruha in iger' dopovemo, predvsem pa, kako bomo to dopovedali sami sebi, da je za življenje in za preživetje potreben tudi kruh, ki nam ga reže Božja roka in njegova ljubezen. Stari latinci so živeli po načelu 'kruha in iger' in jih je pobralo. Tudi nas bo pobralo, če se ne bomo vrnili k evangeliju.
Kaj storiti? Postati kakor otrok – k temu nas Jezus vabi. Da bi bilo v nas veš iskrenosti, pristnosti in manj napuha. Postati kakor otrok ni lahko delo. Treba se je skloniti in ne povzpenjati se na prste. Otrok, o katerem govori Jezus, je najprej on sam. Postal je otrok. Tu na Sveti gori ga zremo v naročju Matere, ki je hkrati tudi Kraljica. Kako čudovit povzetek današnjega evangelija je ta prizor. Marija je postala Kraljica – največja in najvišja – zato, ker je sprejela Otroka in ker je sama postala kakor otrok – sprejemljiva za Božje načrte, brez iskanja časti zase.: »Glej, Božja služabnica sem.« Njeno kraljevsko dostojanstvo je njeno služenje. Nobene druge razlage ne potrebujemo. K njej se obrnimo, ko prosimo za evangeljskega duha služenja v nas, njej izročimo pripravo na misijon in pripravo nanj, njej izročimo za naše domove, družine in narod. K njej so se zatekali naši predniki, česar se hvaležno spominjamo tudi z današnjim romanjem. Saj o njej, naši svetogorski Kraljici še ni bilo slišati, da bi koga zapustila, ki je pod njeno varstvo pribežal , nje pomoči prosil in se njeni prošnji priporočal. Amen.
Franc Likar, župnik
