Že spet o trpljenju. Zakaj je v Cerkvi in oznanjevanju vere toliko govora o trpljenju. Eno samo poveličevanje trpljenja. Danes v berilu, prav tako v evangeliju. Današnje prvo berilo, ki govori o trpečem človeku, beremo tudi na veliki petek. Prerok napoveduje trpljenje Odrešenika. Njegovo trpljenje na križu je središčni izraz krščanstva. Ob nobenem drugem znamenju se kristjani tako ne prepoznamo, kot ob križu. V petek smo obhajali poseben praznik – povišanje svetega križa; včeraj dan žalostne Matere Božje.

Kaj je v teh znamenjih trpljenja lahko privlačnega za današnjega človeka in svet, kjer mora biti vse samo lepo in srečno, kjer se morajo dogajati samo lepe stvari. Če se na primer otrok sreča s trpljenjem, je treba hitro strokovno psihiatrično pomoč; šola ne sme biti stresna, verouk še manj. Vse mora biti samo privlačno, veselo in barvito, v znamenju uživanja in 'imeti se lepo.'

Toda ali je to priprava na življenje, ki kot vemo, ni lepa pravljica? To se ničkolikokrat vprašujem.

Mnogi se sprašujejo o smiselnosti tolikega poudarjanja trpljenja v našem oznanjevanju vere in ne dobijo odgovora. Ali je po vsem tem čudno, če krščanstvo izginja? Da ljudje obračajo hrbet oznanjevanju, ki govori o trpljenju, o odpovedi, žrtvovanju, o mučencih?

Naj še tako izgleda, da krščanstvo oznanja trpljenje, temu ni tako, trpljenje ni krščansko oznanilo. Trpljenje je satanovo oznanilo. Satan ga je tudi začel. Dokler se v Božje stvarstvo ni vmešal satan, trpljenja ni bilo. Kaj pa je bilo? Bil je raj, bila je ljubezen, bila je sreča. Sreča ni bila zato, ker ni bilo trpljenja, ampak zato, ker je bila ljubezen. Čisto lahko je to razumeti: ljudje nismo sreči, ko nam nič ne manjka, ko ni niti sence trpljenja, ljudje smo srečni, kadar smo ljubljeni.

Ta ljubezen je bila Bog. In je vedno. Bog je od začetka človeka neizmerno ljubil. Ko je prišlo nad človeka trpljenje (zaradi greha), ga ni nehal ljubiti, ga ni ljubil manj, ampak še bolj. Tako zelo, da ga je sklenil rešiti – odrešiti, potegniti iz trpljenja, v katerega se je zapletel. Poslal je Sina, ki je živel življenje trpečega človeka. Ko je Jezus povedal učencem, da bo moral skozi trpljenje, kot smo danes brali v evangeliju, je s tem povedal, kako zelo nas ljubi. Jezus ne poveličuje trpljenja, s tem ko gre na križ, ampak ljubezen, ki je tako močna, da je nič ne ustavi, tudi strahotna smrt na križu ne. Božja ljubezen do nas je tako močna, da se ustavi niti pred trpljenjem in smrtjo. To je oznanilo krščanstva in ne trpljenje.

Od Jezusovega dogodka dalje vemo za dve vrsti trpljenja. Prvo je nesmiselno trpljenje, to je trpljenje, ki se zgodi zaradi greha. To trpljenje, ki je brez potrebe, ki ga ne bi bilo, če ne bi grešili. To je trpljenje, ki is ga ljudje nakopljemo zaradi grehov; sovraštvo, mržnja, sebičnost – tisoč stvari, naših slabih dejanj, vse brez potrebe, vsega tega lahko ne bi bilo. Sami ga delamo. Drugo pa je smiselno trpljenje. To pa je trpljenje iz ljubezni. Vzor tega trpljenja pa je Jezus, njegov križ. Brez neskončne ljubezni do nas Jezus tega trpljenja ne bi sprejel, izognil bi se mu v velikem loku, za kar je imel vse možnosti. Tako velja za vsakega od nas: vsako trpljenje morem sprejeti samo v zavesti ljubezni do drugega. Da gre ljubezen skozi bolečino - in to ne enkrat, dobro veste starši. Koliko odpovedi sebi, koliko lahko hudih preizkušenj. Je vse to trpljenje? Ne, vse to je ljubezen.

Če smo v čem danes skrenili, smo skrenili v tolmačenju tega, kaj je ljubezen. Da je nekaj romantičnega, da je uživanje. Koliko mladih stopa v skupno življenje s to predstavo. Ko danes vprašujemo mlade, katerih lastnosti si želijo pri svojem bodočem sozakoncu, so si odgovori po večini podobni: na prvem mestu: da bi bil zabaven. Nihče ne reče: da bi me znal sprejemati z mojimi slabostmi. Dokler ljubezen ne gre skozi trpljenje, še ni ljubezen. Ljubezen, če hoče biti pristna, mora tudi skozi trpljenje. In samo to je smisel trpljenja – da ustvarja, kali, utrjuje ljubezen in ji daje življenjski prostor.

Naš znani umetnik Marko Rupnik je na nekem mozaiku upodobil skupino ljudi: odraslih, mladih in otrok, ki potujejo k Bogu. Prav vsak ima na rokah rane, kot jih ima Kristus. Do Boga vodi samo takšna pot, z ranami ljubezni. To pot nam odpira Kristus s svojimi ranami. K Bogu ne morem, če v meni ni ljubezni, ki je pripravljena biti križana.

Druga možnost je le bivanje brez ljubezni – to pa vemo, da je samo pekel.

Oznanilo današnje Božje besede nam to sporoča. Naj nas tudi krepi za hojo po poti takšne ljubezni. Za konec še enkrat ponovim: ljudje nismo srečni, kadar ne trpimo, srečni smo, kadar smo ljubljeni. In najbolj smo sreči, kadar nekdo z nami in za nas trpi: takrat ljubezni ni treba dokazovati.

Franc Likar, župnik