»Vse prav dela«. Kako lepa ugotovitev o Jezusu, ki jo podajo ljudje, ki so se z njim srečevali, ko je nastopal med njimi in jim predvsem pomagal. Kaj naj bi drugega rekli o tem, ki nam pomaga!
Jezusa srečamo sredi njegovega javnega delovanja. Tokrat je prišel v pokrajino Deseteromestja, to je vzhodno od Jordana. Pokrajina je veljala za na pol pogansko in zavedni Judje tamkajšnjih ljudi niso marali. Vero so jemali preveč na lahko, tako kot jim je v danem trenutku prijalo. Prava vera se je izgubljala. Gluhonemi je predstavnik te dežele. Njegova telesna invalidnost je samo podoba duhovne invalidnosti, gluhote, ki nevarno človeka odtujuje in izolira od Boga. Duhovno gluhonemi človek je predvsem gluh za Božje navdihe, zato tudi ne more prav govoriti. Kdor ne sliši Božjega glasu, kdor ne sliši ničesar o Bogu in ga ne pozna, se tudi ne more o duhovnih stvareh pogovarjati. Gluhota in nemost gresta z roko v roki. Koliko je prav zaradi tega praznega in plehkega besedičenja, ki ni nobeno govorjenje, vredno človeka in njegovega dostojanstva. Gluhih in nemih za Boga, za njegovo oznanilo, je vsak dan več. Današnji človek je vse manj sposoben prisluhniti Bogu. Pogansko deseteromestje se vse bolj širi tudi med nami. Počutimo se brez moči, da bi to zaustavili in kaj spremenili.
Današnji evangelij nam v tem sporoča pomembno resnico in nam predlaga, kako naj se odzovemo. Pove nam, da se mora gluhonemi srečati z Njim, ki ga lahko ozdravi. Ne more pa si pomagati sam Povabi nas k sodelovanju pri njegovem čudežu. Gluhonemi človek do Jezusa ni prišel sam, ampak so mu ga privedli drugi. Verjetno so bili to njegovi sorodniki, prijatelji, sosedje; vsekakor ljudje, ki jim ni bilo vseeno zanj in so ga imeli radi. Ne vemo, ali jih je bilo veliko ali malo, pomembno je bilo, da so zaupali, da so bili gotovi Jezusove pomoči.
Jezus se človeku približuje po dobrih ljudeh; po tistih, v katerih živi on in živijo oni v njem. Tudi mi se približujemo Jezusu po sočloveku, ko delimo svoje življenje z drugim, ko ga poslušamo, ko se skušamo vživeti vanj in ga razumeti, ko smo do njega spoštljivi in mu želimo predstaviti tisto, kar mas osrečuje, ker želimo, da bi bil tudi on srečen.
Imamo se kaj vprašati: ali moje govorjenje spodbuja človeka k dobremu? Ali s svojim govorjenjem dvigam sočloveka, ga tolažim in bodrim? Ali pa ga morda ranim, mu jemljem veselje, ga držim v negotovosti in duhovni zmedenosti?
Naj nas prav to Jezusovo povabilo uvede v novo katehetsko, veroučno in pastoralno leto, ki ga začenjamo. Efeta – odpri se, je rekel Jezus. Odpirajo se nam vrata v nov svet, če le hočemo, če si le želimo. Božje oznanilo, nam je pripravljeno zato, da mu prisluhnemo in da usmeri naše življenje po poti sreče z Bogom in z drugimi ljudmi; da bomo bolje vedeli, kakšni naj bomo do drugih ljudi, do Boga in do samega sebe. Da bi bili naši pogovori, naša srečevanja, naši medsebojni nasveti in izkušnje bolj polni Boga in manj prazni puhle človeške modrosti, ki človeka pušča praznega.
Naredimo sklep, da bomo drug drugega privedli k Jezusu: z lepo besedo, s povabilom v neko dogajanje v župniji, v domači cerkvi. Ne bodimo brezbrižni, kaj se dogaja z našimi bližnjimi. Pred Boga prihajamo skupaj, skupaj ga častimo, prosimo in se mu zahvaljujemo.
Franc Likar, župnik
