Z današnjo nedeljo se vračamo k branju iz Markovega evangelija, potem, ko smo več nedelj sledili besedam evangelista Janeza o kruhu življenja.
Kaj je tisto, kar človeka umaže? To vprašanje so izzvali farizeji s tem, ko so se spotaknili ob ravnanje Jezusovih učencev. Opazili so namreč, da si ti niso pred jedjo obredno umili rok, kakor so zelo dosledno delali farizeji. Umivanje rok je pomenilo obredno čistost. Kakor so mislili, je bila njihova svetost pred Bogom odvisna od tega umivanja rok.
Jezus je seveda imel takoj pripravljen odgovor. Opozoril je, da je notranja umazanija hujša od zunanje. Jezus s tem udari v središče zmotnega in zelo nevarnega teženja, ki je vedno na preži, zlasti pri pobožnih in vernih ljudeh, namreč, da bi dali večji pomen zunanjim dejanjem in obredom kot pa razpoloženju, ki je v človekovem srcu. Zmota je v tem, da se ravnamo po predpisih, normah, ki so zapovedane in so splošno uveljavljene (obvezne), kakšni pa smo v svoji notranjosti, v svojem srcu, ni pomembno. V takšnem razmišljanju se človek skuša navzven pokazati boljšega kot v resnici je.
Takšna izkrivljenost, ki jo Jezus razkriva pri nekaterih svojih sodobnikih, ki jim je zunanje umivanje pomembnejše kot čistost srca, se danes pojavlja na svetovni ravni. Ogromno skrbi namenjamo zunanjemu onesnaževanju zraka, vode, ozonski luknji; skoraj absoluten molk pa prekriva notranje in moralno onesnaženje. Še huje: v tem svetu se ne sme niti pomisliti, kaj šele česa reči o moralnem onesnaževanju, ki ga prinaša zloraba spolnosti in ljubezni, vsa genetska manipulacija, posledično umori spočetih človeških življenj. Razburjamo se, če pogine v zastrupljenem potoku 500 rib, tisoči pomorjenih človeških življenj pa so naša osnovna pravica. Ne da ekologija, varstvo narave, ni nekaj pomembnega. Zelo pomembno je, gre za naše skupno preživetje. Boj proti onesnaževanju je znamenje ozaveščenosti in se mu za nobeno ceno ne smemo odreči. Toda to ni vse in tudi ni na prvem mestu. Tudi Jezus ni rekel, da si ni treba umivati rok pred jedjo. Rekel pa je, da to ne zadostuje, da to ne seže do korenin zla. Če hočemo najti vzroke onesnaženja reke, iščemo točko, kjer se je to začelo. Enako moramo ravnati v odkrivanju notranjega onesnaženja. Prišli bomo do človekovega srca. Če bi človekovo srce bilo čisto, se tudi onesnaževanje okolja in vsega, kar je s tem povezano, ne bi dogajalo. Tudi lakota se ne bi dogajala, niti nasilje in vojna, nihče na tem svetu ne bi bil begunec.
Jezus torej zastavi program ekologije srca. Potrebno je ozdraviti izvir, ki je srce. V stvarstvu ni prav nič takega, kar bi bilo grešno samo na sebi. Vse zastrupljanje prihaja iz človekovega srca, njegove sebičnosti, lakomnosti, nevoščljivosti. Jezus sam pravi 'od znotraj' prihaja to, kar zastruplja.
Danes je vse več ljudi, ki se te zastrupljenosti zaveda, a se v iskanju izhoda vrtijo v začaranem krogu, ker trdijo, da je zlo vanje prišlo od zunaj: z negativnimi energijami (kdo danes tega izraza še ne pozna!). Da človeka umažejo negativne energije, pri katerih so sami brez vsake krivde. Ne in ne! Človek je resnično in usodno umazan samo s tem, kar prihaja iz njega samega. To je umazanija, ki jo je treba uničiti, tudi za ceno velikih naporov. Podjetja za ravnanje z odpadki uporabljajo ogromne sežigalnice. Tudi za ekologijo srca imamo kristjani zelo resno sežigalnico; sam jezus jo predlaga: to je zakrament spovedi, ki jo spremlja iskreno kesanje in želja po poboljšanju. Še najmočnejša uničevalnica naše umazanije je Jezus sam, ki je vedno na križu pripravljen uničiti naš greh in vso umazanijo sprati s svojo krvjo. Njegova kri je edini zares učinkovit detergent, topilo, ki raztopi vse strdke zla, ki se nabirajo v naši vesti. »Kristusova kri bo očistila našo vest vseh mrtvih del« zagotavlja apostol Pavel v pismu Hebrejcem.
Očiščeni v tej Jezusovi ljubezni bomo sposobni obnoviti v sebi krepostno življenje, s katerim ne bomo zastrupljali tega sveta, ampak mu prinašali življenje.
Franc Likar, župnik
