Z današnjo nedeljo zaokrožujemo ciklus petih odlomkov iz Jezusovega govora o evharistiji. Danes izvemo, kakšen je bil rezultat: poslušalci so odhajali. Izvemo tudi, kdaj se je to dogajalo: malo pred Jezusovim odhodom v trpljenje in smrt. Ni si težko predstavljati Jezusovega razpoloženja, da se je v tistem bolečem trenutku obrnil k dvanajsterim apostolom in tudi njim ponudil prosto pot, da lahko odidejo še oni.
»Trda je ta beseda« je bil argument odhajajočih.
Kaj je bilo tako trdega v Jezusovih besedah, da se ni dalo drugače, kot oditi? Morda je bila trda zato, ker se ni ujemala z njihovimi željami? Morda zato, ker v njej niso videli praktičnih koristi za svoj vsakdanjik?
Nenazadnje to ni bila edina Jezusova beseda, ki je bila nevzdržna. Nevzdržne so bile tudi Jezusova zahteve: naj ne vračajo hudega s hudim, naj ljubijo svoje sovražnike, naj ne prešuštvujejo, naj se ne ločujejo. Seznam je še veliko daljši. Kar ni po naše, je nevzdržno, je trdo. Če Bog je, potem človekova volja ni zadnje merilo, potem nam ni vse dovoljeno. Paul Sartre je zato sklepal, da Boga ne sme biti, da bomo lahko počeli, kar bomo hoteli. Judje sicer niso zanikali Božjega obstoja, a so Božjo postavo tako krojili po svoje, da so Boga popačili do neprepoznavnosti. Na to jih je Jezus opomnil v besedah: Če bi bil Bog vaš oče, bi me ljubili, ker sem izšel iz Boga in prišel k vam, tako pa me zalezujete, da bi me umorili.« Jezusova beseda ni nevzdržna zato, ker bi bila napačna, ali vsaj nepopolna, ker bi ji nekaj manjkalo, ampak, ker jo težko sprejema človekova nagnjenost k slabemu, človekova hotena hudobija, človekovo izmikanje poštenju.
Jezusa je tisto odhajanje bolelo, o tem ni dvoma. Dogodek, katerega poročilo smo poslušali pet zaporednih nedelj, je jasno znamenje tega razočaranja. Začelo se je s pomnožitvijo kruha, kar so ljudje sprejeli z velikim navdušenjem. V njih se je prebudila želja da bi. Jezus postal njihov kralj. Končalo se je z Jezusovimi besedami: kdor ne je mojega mesa in ne pije moje krvi, nima življenja. Godrnjali so in že odhajajočim je komaj utegnil izreči še besede, ki smo jih danes slišali: »In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi.« Takrat bodo spoznali nesmisel svojega spotikanja. Razumeli bodo, da se jim ne daje v jed v svoji zemeljski podobi, temveč poveličan. Telesno je minljivo in ene koristi za nebesa. Jezusovo zemeljsko telo nič ne koristi, dokler ni darovano na križu. Če to obrnemo nase: nič ne koristi, če imamo denar iz zdravje, smo v dobri kondiciji, če iz vsega tega ne naredimo daritve. Če ne znamo nositi bremen drug drugega. To je za mnoge nevzdržna in trda beseda.
Končno nam je Jezusovo razočaranje izrečeno v tistem »ali hočete oditi tudi vi?« v veliko tolažbo. Vsi po vrsti so odhajali. Jezus s tem deli usodo z premnogimi današnjimi starši, duhovniki, kateheti. Vsi po vrsti odhajajo. V čem je tolažba? V tem, da Jezus vsakemu pušča svobodo. Tako je storil Bog že v stari zavezi, kot smo slišali v prvem berilu: »Če vam ni všeč, da bi služili Gospodu, si izberite danes, komu hočete služiti.« Bog pušča svobodo, ne briga ga množičnost; Jezusa ne briga reakcija nahranjene množice v puščavi, saj vnaprej ve, kako hitro bodo na vse pozabili. Postal pa je zelo pozoren, ko se je oglasil Peter: »Gospod, besede večnega življenja imaš!« to so bile namreč besede globoke notranje odločitve. Šele tu zares vidimo, kako Jezus dela z ljudmi. Vsakega posebej hoče pripeljati do točke odločitve. Ne prepričuje množic z mamljivimi obljubami – to se ne obnese. Jezus ve: človek mora Boga doživeti in spoznati. Ob tem spozna tudi sebe. Najlepši primer je v evangeliju dogodek cestninarja Zaheja. Ta grešnik se je vrgel predenj in ga povabil k sebi domov. V množici pet tisočih v puščavi se ni zgodil niti eden primer takšnega spreobrnjenja.
Zato smemo upati, da Jezus razume naše tožbe ob odhajanju množic: mladih po birmi, mnogih, ki živijo brez zakramenta svetega zakona, brez maše, brez vsega, kar nosi predznak vere in cerkve.
Jezus to gleda in pušča svobodo, ki jo od vsega tudi sam najbolj ceni, saj je že prej povedal, za kaj in za koga se odloči tisti, ki se ne odloči zanj. Človeku je dano dovolj pameti, da razume, če hoče. Prosimo, naj nam lažna svoboda nikoli ne zamegli spoznanja, da ima on edini za nas prave besede, besede življenja.
Franc Likar, župnik
