Še vedno smo pri Jezusovem govoru o evharistiji. Danes verjetno najbolj izstopajo Jezusove besede: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.« Marsikomu se te besede zdijo pretirane, pretežke ali mu zvenijo celo kot grožnja. Vendar so za vsakega, ki jih sliši dovolj resne, da jih ne more kar tako neprizadeto preslišati.
Ko je Jezus prvič izrekel te besede, je naletel na nasprotovanje. Za človeško pamet je to veliko preveč. Čeprav Jezus to ve, svoje izjave prav nič ne omili in nobene besede ne vzame nazaj. Jezus namreč predobro ve, kaj za človeka pomeni uživati njega: pomeni živeti. Ne uživati ga pa pomeni biti mrtev; duhovno mrtev že na tem svetu in pogubljen v večnosti. Za tako resno in veliko stvar gre, da se Jezus v tej izjavi ne more umikati nazaj. In nenazadnje: Jezusova žrtev na križu je bila prevelika, da bi jo človek smel kar tako obiti in se ne zmeniti zanjo, ne da bi s tem tvegal večno prijateljstvo z Bogom in svojo večno srečo.
Danes se vse več ljudi – kristjanov obnaša, kot da Jezusa v evharistiji ne potrebujemo več. Evharistija pač ne more kaj prida doprinesti k našemu udobnemu življenju. Kaj pa manjka tistemu, ki se za evharistijo ne zmeni? Brez slabe vesti ljudje odhajajo od Jezusa. Tolažijo se s tem, da tako dela večina, da so takšni časi, da je Cerkev v svojih zahtevah staromodna.
Vendar, ali res ljudem – kristjanom nič ne manjka, če so brez Jezusa?
Na to vprašanje bi rad odgovoril s tremi trditvami, ki prinašajo vsem otipljive posledice:
~ Želja po evharistiji je želja po poštenju, po brezgrešnosti, čistem srcu. Kdor čuti lakoto po evharistiji, še prej čuti željo po čistem srcu, saj ve, da evharistije ne more (ne sme) prejeti, če je v grehih. Zato se sreča z Bogom v zakramentu spovedi. Kristjan gre k spovedi zato, da lahko prejme evharistijo. Evharistija je kompas. Brez evharistije človek izgubi smer. Se čudimo, če toliko ljudi blodi in tava? Imajo v sebi življenje, kot pravi Jezus?
~ Želja po evharistiji je želja po veselju. Ali se kdaj vprašamo, zakaj je Jezus vzel vino, da ga spremeni v svojo kri? Ali ne bi lahko vzel tudi česa drugega? Vino predstavlja veselje, praznik. Če v podobi kruha predstavlja to, kar je človeku potrebno, v podobi vina predstavlja to, kar je prijetno. Vino ni dano samo zato, da bi ga pili, ampak tudi zato, da bi si z njim nazdravljali. Jezus pomnoži kruh zaradi potrebe ljudi, toda v Kani naredi vino njim v veselje. Sveto pismo pravi, da vino razveseljuje srce človeku. Vino spreminja življenje v poezijo in daje življenju barvo; je kakor ples v primerjavi s hojo težkega koraka in je igra v primerjavi s trdim delom. Z vinom v evharistiji Jezus lepša življenje, blaži njegovo trdoto. Se čudimo, če je toliko ljudi brez veselja, mrkih, naveličanih kristjanov? Kot da nimajo življenja v sebi.
~ Želja po evharistiji je želja po hvaležnosti. V grščini beseda evharistija pomeni zahvala. Evharistije ne morem prejeti, ne da bi bil v tistem trenutku hvaležen za tisoč stvari, s katerimi me ta Bog, ki ga prejemam v evharistiji, obsipava. Mnogi ljudje pridejo k Bogu samo takrat, ko jih nekaj stisne, ko so srečni, pa ne. Srečo ljudje raje uživamo sami. Ko nas v življenju obišče veselje, včasih ravnamo kot pes, ki od gospodarja dobi kost in gospodarju v istem trenutku obrne hrbet ter se zavleče v najbolj osamljen kot in jo tam gloda v strahu, da bi mu jo kdo vzel. Tako ravna kristjan, ki se ni naučil hvaležnosti, ker se je ni imel kje, ker ne prejema evharistije. Kakšno življenje ima v sebi nehvaležnež? Gorje, če res samo pasje!
Ne kdor ima grešno srce, ne tisti, ki ne pozna veselja in hvaležnosti – nima življenja v sebi. V sebi nosi bedo in praznino. Zato Jezus v današnjem evangeliju ni rekel nič preveč – tudi ne za današnji, tako napreden svet ne.
Franc Likar, župnik
