Zadnje nedelje premišljujemo ob odlomkih iz Janezovega evangelija, ki govorijo o evharistiji. Ko Jezus razlaga to skrivnost svojim učencem, med drugim pove, da je on sam kruh življenja. To ja glavna, bistvena resnica, katere pa niso razumeli. Posledica tega nerazumevanja je bilo njihovo godrnjanje, ki ga je Jezus takoj zaznal in nanj tudi odgovoril.
Godrnjanje je zelo pogosta človekova drža. Da je to res, nas prepriča tudi pogostnost godrnjanja v Svetem pismu. Bog se že v Stari zavezi ničkolikokrat sreča z godrnjanjem svojega ljudstva. Vemo, kolikokrat so godrnjali v puščavi. Bog je njihovo godrnjanje vedno slišal in nanj odgovoril. Enkrat celo s piki strupenih kač, zaradi česar so mnogi umrli. Šele Mojzesova molitev, ko je prosil zanje in na drog obesil bronasto kačo – simbol križa, na katerega so pribili Jezusa, je tiste, ki so se ob pogledu nanjo pokesali, rešila smrtonosnega strupa.
Godrnjanje je strup. In ni ga malo, vsepovsod se cedi, tudi med kristjani. Godrnjanje je posledica nezadovoljstva: nad ljudmi, njihovimi pogledi in načini obnašanja in njihovimi dejanji. Koliko ga je vsepovsod: v družinah, v trgovinah, na cesti, pred televizorjem… Tako zlahka zagodrnjamo, ko nekdo reče kaj takega, kar težko sprejmemo, kar ni po naših predstavah, po naši ozki pameti in ne razumemo. Kako nam godrnjanje zastruplja dušo, jemlje veselje, nas vodi v zagrenjenost in umikanje pred ljudmi, na katerih vidimo vse več napak. Godrnjanje nas naredi čudake.
V prvem berilu smo slišali, da se je prav to zgodilo preroku Eliju. Godrnjal je in ostal sam. Najprej je godrnjal nad ljudmi, nad njihovo nevero in končal v puščavi – ostal je sam. in ko ni imel več nad kom godrnjati, je začel godrnjati nad samim seboj – želel si je smrti. Elija je podoba neštetih ljudi, zastrupljenih z nezadovoljstvom nad življenjem. Ne odprejo srca Bogu in odrešenju, ki jim ga ponuja na križu, kjer je zanje umrl Božji sin. Ne potrudijo se več niti toliko, da bi se ozrli nanj. Godrnjanje jim to prepreči, zaprejo se in nočejo sprejeti odrešenja na način, kot jim ga predlaga Bog. Radi bi neko svojo rešitev, ki ne bi bila Božja. To je napuh, strup, ki ga v dušo vbrizga to godrnjanje. Človekovo srce se zastrupi.
Človek tako ne godrnja samo nad drugimi in nad seboj, godrnja tudi nad Bogom, nad njegovim načinom, kako človeka usmerja, vzgaja in vodi. Kljub vsem čudežem, s katerimi se ga je že tolikokrat dotaknil. Prerok Elija je malo prej, kot ga srečamo vsega obupanega in sesutega v puščavi, doživel veličasten čudež na gori Karmel, ko je Bog sprejel njegovo daritev in je ogenj použil njegovo daritev, daritve lažnih malikovalcev na ni sprejel. Ker je ostal trmast in svojeglav. Tudi nam se to dogaja. Doživljamo čudeže Božje ljubezni in godrnjamo nad Bogom, ker čudež ni uspel nam. Godrnjanje je izraz naše nevere. Godrnjanje je dokaz, da ne verujemo v Božjo previdnost.
Jezus nas tega greha rešuje; ne s prepričevanjem, dokazovanjem, z vedno novimi čudeži – ker ve, da nas vse to ne premakne, ker pozna našo trmo. Reši nas tako, da molče vzame križ in ga nese na Kalvarijo. On sam je nase prevzel strup našega godrnjanja in zavračanja Božjega načina. Mi pa se moramo ozreti nanj, ki je zastrupljen z grehi vsega sveta in ga prositi, naj obnavlja v nas vero, da je z nami in nam daje edini protistrup, ki zares prime – to je on sam v kruhu življenja.
Franc Likar, župnik
