Drugo nedeljo zapored nas Božja beseda vabi k premišljevanju o kruhu. Evangelij, ki smo ga danes poslušali, je nadaljevanje pripovedi o čudežni pomnožitvi kruha. Po tem dogodku so ljudje želeli Jezusa postaviti za kralja. Mislili so: če bo Jezus to ponudbo sprejel, bodo preskrbljeni za vsakdanji kruh, kar je njihova glavna skrb.

Jezusovi sodobniki so v tem podobni svojim davnim prednikom, ki jih je Mojzes izpeljal iz Egipta. Prvo berilo poroča, kako so bili v puščavi lačni. Godrnjali so nad Mojzesom, ki jih je izpeljal iz Egipta. Očitali so mu, zakaj niso raje ostali v Egiptu, kjer so imeli vsaj dovolj hrane, čeprav so bili sužnji. Na njihovo godrnjanje je Bog odgovoril tako, da jim je začel pošiljati mano, čudežno hrano, kruh iz nebes, ki je padala na zemljo tako kakor pada dež.

Med tem dogodkom iz zgodovine Izraelcev do dogodka Jezusove čudežne pomnožitve kruha v puščavi, je minilo 3000 let. In vendar sta si dogodka zelo podobna. V obeh srečamo ljudi, ki jih Bog čudežno nasičuje; ne eni ne drugi pa ne znajo biti hvaležni, temveč Bogu postavljajo nove zahteve. Hočejo, naj jih Bog hrani. Tak Bog, ki bi čudežno nasičeval množice, popolnoma ustreza človeškim predstavam. Nič drugače ne bi bilo danes. Če bi nam Jezus delil zemeljski kruh; če bi bila cerkev brezplačna samopostrežba, kako bi bilo to imenitno! Od tistih časov, ki jih opisuje Sveto pismo, se človek ni kaj dosti spremenil na boljše. Zemeljske skrbi so za večino ljudi glavne in edine skrbi.

Vendar ima Bog s čudežem drug namen, ljudem pošilja drugačno sporočilo. Jezus želi v Kafarnaumu, ko govori po čudežni pomnožitvi kruha, usmeriti razmišljanje v pravo, to je duhovno smer: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje.« Pravi kruh, ki zares nahrani in oživlja človeka, je tisti, ki ga daje Bog. Zemeljski kruh ne zadosti človekovih najvišjih potreb, kot so potrebe po smislu, po večnosti. Da je to še kako res, nam dokazuje sodobna nenasitnost, v katero smo zapadli. Ta nenasitnost je v tem, da nam nikoli ni dovolj užitkov. Človek hoče še in se ne ustavi. Če je doživel dober dopust, se sprašuje, zakaj ni bil še boljši, če je za svoje delo dobro plačan, bi rad še več. Ker ne dohaja svoje nenasitnosti, toži in tarna, kako je na tem svetu slabo, kako je bilo včasih čisto drugače. Koliko je zaradi tega med ljudmi nezadovoljstva, nemira, zagrenjenosti, godrnjanja in obsojanja.

Toda jed, ki mine, ne more zadostiti vsemu, kar človek potrebuje za srečo. Človek, ki ga skrbi samo jed, ki mine, ne bo nikdar zares zadovoljen, vedno mu bo manjkalo še nekaj, vedno bo godrnjal. Tisti pa, ki dela tudi za jed, ki ne mine, za svojega duha in dušo, pa v moči te jedi, ki ne mine, v moči duhovnih dobrin, postaja drugačen. Napreduje v hvaležnosti za to, kar ima, ni sebičen, je zadovoljen, je miren, ni zagrenjen, ni večni nergač. V takšnih držah napreduje človek, ki se hrani s tem, kar prihaja od Boga: z njegovo besedo in njegovim kruhom.

Kako žalostno je, da toliko ljudi izgublja apetit po tej hrani, apetit po Božji besedi, po evharistiji in s tem po duhovnih vrednotah, ki so trajne in večne. Z veseljem je samo tisti, ki je lačen, ki ima potrebo po hrani. Kdor nima apetita, je navadno bolnik. Normalno zdrav človek pa je lačen. Normalno zdrav kristjan mora čutiti lakoto po Božji besedi in po Božjem kruhu. Kristjan, ki mu ni do te hrane, je bolnik. Kot da ne znamo več ločiti zrnja od plev, bistvenega on nebistvenega; tako zasičeni zagledani v zemeljsko, da ni nobenega zanimanja za nebeško. Vere ni.

Ko duhovnik pri darovanju polaga na oltar hostije in vino, izgovarja pomenljivo molitev: »Hvaljen Bog, Gospod vesolja, po tvoji dobroti smo prejeli ta kruh; tebi ga prinašamo, sad zemlje in dela človeških rok, naj nam postane kruh življenja.« Človek se ne sme ustaviti pri tem, kar zadostuje telesu, ampak mora to dopolniti s hrano za dušo. Kristus množico, ki išče samo telesni kruh, opozori na kruh, ki nasiti najgloblje človeško hrepenenje po smislu, po ljubezni, po bližini. To pa nasičuje Božji kruh, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje. Kaže, da je Kristus s tem zadel v srčiko človeškega hrepenenja, saj so ga ljudje takoj prosili: »Gospod, daj nam vselej tega kruha!« In Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenje.« Kdor veruje in upa v Kristusa, kdor ga ljubi in mu je zvest, kdor pusti, da ga njegov nauk hrani in preoblikuje, postaja Kristusu vedno bolj podoben, se spreminja vanj, postaja vedno bolj Božji, vedno bolj nesmrten.

Prosimo, da ta želja: daj nam vselej tega kruha, v nas ne bi nikdar utihnila.