Pred nami je nekaj nedelj, ko bomo kakor danes, brali iz Janezovega evangelija. To je Jezusov govor o kruhu življenja, ki ga že na začetku podkrepi s čudežno pomnožitvi-jo kruha v puščavi. Jezus se približa človeku tako, da ga nagovori tam, kjer je najbolj dojemljiv: pri njegovi potrebi po hrani.
Slišali smo, kako je Jezus rekel apostolom, naj dajo ljudem jesti. Učenci so se seveda najprej spogledali, saj niso imeli hrane za vse tiste ljudi, pa tudi se niso čutili dolžni, da bi za to poskrbeli. Toda Jezus je vztrajen. Z naročilom, naj dajo ljudem jesti, ni od apostolov zahteval, naj naredijo nekaj nemogočega, ampak samo to, kar zmorejo. Dajo naj skupaj, kar imajo in to naj razdelijo, čeprav je vsem jasno, da nimajo dovolj. Vendar naj najprej sami naredijo, kar zmorejo, potem bo šele vstopil v dogajanje Jezus. Naredil bo čudež.
V tem je bogat nauk. Naša drobna dela ljubezni Jezusu omogočajo, da naredi čudež. On noče delati čudežev brez nas. On nas vključi v čudež, ker nas ima rad. Kakor tudi oče in mati vključita otroka v neko opravilo, želita, da tudi on sodeluje. In kako je vsem lepo pri srcu, kako raste njihovo medsebojno zaupanje; kako je otrok vesel, da sme biti udeležen pri delu, ki ga opravljata starša. Večkrat bi morali pomisliti, da so naša dobra dela prav takšno sodelovanje z Bogom. Bog nas upošteva in se veseli našega sodelovanja. Ali ni to nekaj veličastnega: biti poleg, ko Bog dela čudeže? Biti vključen v to, kar dela Bog sam.
Videli smo, da bi se tudi apostoli radi izmaknili. Ljudje naj gredo sami v trge in vasi in naj si kupijo hrano. Kako veličasten dogodek bi šel mimo njih, če bi ljudje res šli sami v trgovine! Nič posebnega ne bi doživeli, napolnili bi si želodce in to bi bilo vse. Ker pa je zmagal Jezusov predlog, se jim je odprl nov svet. Zaslutili so, da obstaja še druga hrana, ki presega tisto, ki si jo preskrbimo sami. Imeti Jezusa ob sebi in se zanašati samo na hrano, ki jo lahko sami kupimo v trgovini, je največja norost. Imeti ob sebi Jezusa in ne izkoristiti njegove bližine. To je podobno kot če takrat, ko sije sonce, zapreš polkna na oknih in prižgeš luč. Kako je mogoče, da ljudje ne znamo bolj izkoristiti Božje bližine, sprejeti darov, ki nam jih ponuja. Zadovoljni smo s prižgano žarnico, sonce, ki nam sije, pa nas ne zanima! Kot bi hoteli reči: kaj nam bo sonce, ko pa si lahko kupimo električno energijo! S čudežno pomnožitvijo kruha v puščavi Jezus nakazuje našo potrebo po hrani, ki jo daje lahko le on. To je evharistija. Ne kupuje se, lahko pa se samo hvaležno sprejema.
In še Jezusovo naročilo po čudežu, naj poberejo koščke, da se kaj ne izgubi. Kako bi nam morale dati misliti te besede! Živimo v družbi, kjer je razmetavanje nekaj vsakdanjega. Četrtina hrane konča v smeteh.
Spoštljiv odnos do hrane pa nas ne vodi samo k varčevanju, kulturi, ima tudi duhovno razsežnost. Če človek ne zna ceniti zemeljskega kruha, ki ga zazna s telesnimi čuti, kako bo znal ceniti duhovni kruh, Boga v evharističnem kruhu.
Zato prosimo Gospoda naj nas vodi, da bomo spoštljivi do vsega, kar imamo za zemeljsko življenje hvaležni do tistega, kar ni delo naših, ampak Božjih rok.
Franc Likar, župnik
