Današnji evangelij je nadaljevanje tistega, ki smo ga brali prejšnjo nedeljo. V njem je bilo opisano, kako je Jezus poslal apostole oznanjat evangelij. Po opravljenem delu so se vrnili k njemu in mu pripovedovali o tem, kar so doživeli. Jezus pa je zaznal njihovo utrujenost in jim naročil, naj si vzamejo nekaj časa za počitek. Tako prijazna in človekoljubna gesta, s katero Jezus poskrbi za svoje prijatelje, tudi za nas. Vsi potrebujemo počitek, nekaj miru, tišine, samote. Potrebno je, da se od časa do časa ustavimo, tudi premislimo o vsem, kar se nam je dogajalo. Pri tej poti navznoter nam pomaga Jezus s svojo besedo. Ne smemo prezreti, da se učenci po opravljenem delu vrnili k Jezusu. Zakaj? Zato, da se ob njem umirijo, da svoje delo, ki so ga opravili primerjajo z njegovo besedo. To srečanje Jezusa z učenci, ki so kot oznanjevalci evangelija prišli do prvih doživetij, je ura preverjanja. Ko si delo opravil, pogledaš nazaj, kako si ga opravil. Kot kristjan in Jezusov učenec, pogledam in presojam v luči vere, da bom zmogel dobro, zvesto in pošteno opraviti tudi naslednje dolžnosti.
Vsak umik v samoto, dopust, počitnice, ali pa že sama nedelja, ki je dan počitka, je milostni trenutek, ki nam je dan, da pred Bogom naredimo ta pregled svojega dela.
Jezus pravi, da za to potrebujem 'samoten kraj', da moramo to narediti sami zase. Med množico, v gneči, je to nemogoče. Množica je ovira za pot v notranjost. Množica od tebe kar naprej nekaj pričakuje. Pri tem ne gre za to, da postanemo »ljudomrzniki«, prav nasprotno: počitek in umik v notranjost potrebujem, da bom na nov, svež način zaživel med ljudmi, okrepljen in močnejši, da bom v srečevanju z ljudmi delal manj napak in več dobrega. Brez temeljitega pogleda v preteklost ni dobre in uspešne prihodnosti. Samo notranje duhovno prerojenje je tisto, ki človeka zares spočije in mu vrni svežino, da lahko nadaljuje pot.
In še nečesa ne kaže prezreti. Ljudje potrošniške družbe so obsedeni od potovanj. V tiste, ki tega ne zmorejo, se rada zajeda zavist. Brez potrebe. Jezus ni učencev poslal na še eno potovanje, takšno, ki bo samo zanje. Poznal sem nekega profesorja, ki je rad rekel, da počitnice niso kraj, ampak stanje. Ni nujno, da so počitnice na kakšnem super otoku boljše in koristnejše od tistih pod domačo hruško. Pomembno je, kaj iz prostih trenutkov naredimo kjerkoli pač smo. Mnogim se zgodi, da se vrnejo s kakšnega oddaljenega dopustovanja še bolj zbiti in utrujeni.
Še na nekaj je mislil jezus, ko je učence poslal na oddih. To ni bil letni dopust, nekaj, kar se zgodi poredko. Da se duša spočije, potrebuje duhovno hrano. Če za telo potrebujemo hrano vsak dan in to večkrat, če za telo potrebujemo vsak dan toliko ur spanja, potem tudi za dušo ne more biti dovolj enkrat na leto nekaj malega in mimogrede.
Jezus nas torej vabi, naj vzpostavimo pravilno ravnovesje med svojim vsakdanjim življenjem in dejavnostmi, napori in opravili na eni strani ter notranjo umiritvijo in poglobitvijo na drugi strani. Samo v takšnem ravnovesju bomo zares uspešni in srečni.
Franc Likar, župnik
