Dogodek današnjega evangelija, ko Jezus prvič pošlje na pot oznanjevanja evangelija svoje apostole, je svojevrstna prelomnica v Jezusovem odrešenjskem delu. Doslej je oznanjal sam, učenci pa so hodili z njim, poslušali njegov nauk in mu sledili. Sedaj pa so poslani, da delajo kar dela Jezus. Dogodek pomeni uvod v dobo Cerkve, ki je od takrat naprej doba misijona: »pojdite po vsem svetu oznanjat evangelij«. Poslanstvo Cerkve, ki ima tu svoj začetek, se nadaljuje skozi vse čase in se bo enkrat bolj drugič manj uspešno nadaljevalo do konca sveta.
Ob tem dogodku smo najprej pozorni na to, da delo oznanjevanja, širjenja vere, ni iznajdba Cerkve, ampak Kristusovo naročilo in zahteva vsem vernim. Kristus sam je tisti, ki nam zaupa svoje poslanstvo. Na kakšen način?
To izvemo iz prebranega evangeljskega odlomka, ki prinaša dva poudarka.
Prvi je ta, da je Jezus učence pošiljal po dva in dva. Naj ne hodijo sami, ampak po dva in dva, da si bodo med seboj v oporo in pogum. Po dva in dva pomeni, da so med seboj prijateljsko povezani. Kjer sta dva, to že pomeni skupnost. Jezusovi učenci ne morejo in ne smejo biti samotarji, privatniki. Kristjan lahko pričuje in živi svojo vero samo v skupnosti, kot si jo je zamislil in jo zastavil Jezus sam. Pripadati skupnosti, čutiti s skupnostjo in biti eno z njo, ni enostavno. Ljudje imamo dostikrat vsak svoj prav, vsak svoje poglede, vsak »svojo pamet«. Zato je pomemben temelj: temelj, ki skupnost povezuje in združuje; ta temelj je Kristus sam. Vsak posameznik, vsak vernik mora najprej sam v sebi, sam zase živeti globoko povezanosti s Kristusom, da je sposoben pripadati skupnosti. Če ne živi v prijateljstvu s Kristusom, tudi ne bo živel v prijateljstvu z ljudmi. Vsi razdori in nesoglasja, ki jih doživljamo v današnji družbi imajo skupno krivdo: človek je nehal živeti v sožitju z Bogom. Zato je nesposoben pričevati za mir, sožitje, nesposoben je graditi pravičen svet.
Drugi poudarek, ki ga razberemo iz evangelija pa je nenavezanost: učenci naj na pot ne jemljejo ničesar. Kdor se zanaša na popotno torbo, se ne bo zanašal na Boga. Bolj ko stavimo na materialne dobrine, manj zaupamo Bogu, ki skrbi za »ptice neba in lilije na polju.« v srcu tako hitro zmanjka prostora za dobrine, ki se ne merijo v denarju in kilogramih. Navezanost na stvari nas onemogoča pri temeljnem poslanstvu, ki ga narekuje Jezus svojim odposlancem. Ne imeti srca navezanega na bogastvo tega sveta je edino, s čimer smo lahko podobni svojemu Učitelju Kristusu. Na križu je bil brez vsega, nič ga ni priklepalo na ta svet, razen žebljev, ki jih je spremenil v sredstvo ljubezni do nas.
Biti ubog, biti brez vsega je tudi svojevrstna prednost. Kajti uboštvo je priložnost za ljubezen, za sklepanje prijateljstva. Človek, ki je brez vsega, je pripravljen sprejeti pomoč. In tisti, ki mu pomoč daje, je povabljen, da ljubi in dela dobro. »Kjer vstopite v hišo, ostanite tam«. Dovolite ljudem, da vam izkažejo dobroto! Tako samozadostni smo, tako lepo, je da ne potrebuješ pomoči, usluge, ker lahko vse narediš sam. toda s tem prikrajšaš sočloveka, da bi delal dobro.
Če pa te kdo ne sprejme, pojdi proč. Tudi to naročilo nosi izjemne pomen. Ne biti nadležen in vsiljiv. Ko si storil, kar je bila tvoja dolžnost, pusti vendar človeku svobodo. Kajti, če ob tvoji dobroti ni zaslutil Božje dobrote, je škoda vsakega nadaljnjega truda. Otresi prah in mirno nadaljuj svojo pot. Tudi Gospod nas pušča svobodne, da mu sledimo ali pa ne. Smemo pa ga vztrajno prositi- iz čiste ljubezni do ljudi, naj s svojo ljubeznijo pritegne k sebi vse naše brate in sestre.
Franc Likar, župnik
