Preskoči na vsebino


Življenje iz vere

Življenje je vse, kar imamo. Prihaja od Boga, Bog je njegov gospodar in k njemu se vrača. Življenja nihče nima sam iz sebe, 'iz obilice svojega premoženja', kot na nekem mestu pravi Jezus. Ne da se ga kupiti, ne da se ga narediti, ne da se ga zaslužiti. Zato tudi nima nihče oblasti nad življenjem; ne nad svojim, toliko manj nad življenjem sočloveka. Življenje daje Bog in brez Boga nas ni.

Ljudje, ki premagajo težko operacijo ali preživijo hudo nesrečo in ozdravijo, zelo živo čutijo, kako jim je življenje podarjeno; na življenje gledajo drugače, kot so nanj gledali prej. Neredko kdo reče, da se je na novo rodil. Pa se vprašajmo: ali je res potrebna preizkušnja, da se šele takrat zavemo dragocenosti in podarjenosti življenja? Kako površni smo, kako na lahko sprejemamo življenje, kako samoumevno se nam zdi, da živimo, da dihamo, da mislimo, govorimo in delamo. Zakaj nismo vendar bolj hvaležni Bogu, ki nam vsak trenutek omogoča bivanje? Življenje je skrivnost in v tej skrivnosti je vsak hip navzoč Bog s svojim nenadomestljivim delovanjem.

Na to nas želi opozoriti današnja Božja beseda: Bog daje življenje, ga ohranja, in je ljubitelj življenja. Bog se neizmerno veseli vsega, kar je priklical v bivanje. Na dramatičen način to resnico podaja evangelij z dvema zgledoma. Prvi je ozdravitev krvotočne žene, drugi pa obuditev od mrtvih Jairove hčerke. V obeh čudežih Jezus kot Bog daje življenje, življenje vrača, ko se to hoče izmuzniti.

Ali ima tudi človek pri tej Jezusovi skrbi za ohranjanje življenja kašno vlogo? Ima. Nepogrešljiva je človekova vera. »Tvoja vera te je rešila«, je rekel Jezus ozdravljeni ženi in očetu mrtve deklice. S človekove strani življenje prihaja iz vere. Vera poraja življenje. Kakor je za življenjski dih z ene strani potrebna Božja stvariteljska moč, je z druge strani potrebna človekova vera. Brez 'vere v Boga smo mrtvi', nam v svojih pismih večkrat pove apostol Janez.

Še ena podrobnost je prisotna pri obeh čudežih: dotik. Verovati pomeni »dotakniti se« Jezusa. Dotik predstavlja bližino. Če sem veren, sem tudi blizu Bogu, sem mu 'na dotik' Ne morem in ne smem biti daleč od njega; ne morejo biti daleč od njega ne moje misli, ne moje besede in ne moja dejanja. Če sem blizu Bogu, se me lahko vsak hip dotakne, nikoli ne bo prepozen, kakor ni bil prepozen v Jairovi hiši, čeprav so nekateri tako mislili. Jairova hiša je bila res daleč, deklica je med časom Jezusove hoje do hiše umrla: toda to ni bilo pomembno, saj je bil Jair dovolj blizu Jezusovega srca.

Žena in Jairova hči sta podoba vseh nas. Življenje se nam umika, nam uhaja. Žena je bila bolna dvanajst let: to število pomeni »vse življenje«, vedno. Krvavela je. Kri je življenje. Če odteka kri, odteka življenje. Od rojstva naprej nam življenje odteka. Samo če se dotaknemo Jezusa, življenje ne odteka več.

Nasprotje dotikanja je pritiskanje. Množica pritiska na Jezusa od vseh strani. To pritiskanje jemlje življenje Jezusu in se bo končalo na križu. Tok Jezusove krvi bo na križu prinesel življenje človeštvu. Edino žena ni pritiskala na Jezusa, ampak se je dotaknila roba njegove obleke. Na Jezusa ne moremo pritiskati, zahtevati in izsiljevati.

Kako stopamo pred Jezusa? Kako se mu približujemo? Se ga dotaknemo z vero, ali pa samo pritiskamo nanj, pa še to morda »z daljincem«? Koga slišimo: Jezusa, ki nam govori kakor Jairu: »Ne boj se, samo veruj« ali množico, ki nas prepričuje, da se ne splača slediti Jezusu, da Jezus nič ne more, da je vera v Jezusa zgolj prevara?

Jezus nas opogumlja, da nas ne bi preplavil posmehljiv ugovor množice, posmeh nevernega okolja, ki je velik in močan. Vsi vemo, nam kristjanom danes govori množica zelo podobno kot takrat, ko je Jezus delal čudeže. Toda vemo tudi, da tam kjer ni Jezusa, človeka ne čaka nič dobrega; tam resnično življenje odteka in vlada smrt.

Prosimo ga, da ne bomo objokovalci smrti, ampak nosilci vere v življenje, ki se mu splača slediti.


Franc Likar, župnik

Lokacija:
Print Friendly and PDF