Kaj nam Bog oznanja in sporoča na današnji praznik sv. Janeza Krstnika? Najprej to, da je da je njegovo rojstvo napovedovalo nove čase, bližino odrešenja za vse človeštvo. Dogodek, katerega pomena so se tisti, ki so bili vanj vključeni, komaj kaj zavedali: tako Zaharija in Elizabeta, kakor sorodniki in sosedje, ki so se začudeni ob nenavadnih znamenjih spraševali: »Kaj neki bo iz tega otroka?« Kaj se v resnici dogaja? Vse je bilo tako skrivnostno in nerazumljivo. Ta otrok mora biti nekaj posebnega. Začelo se je z Zaharijem v templju, ko je onemel – vsi so spoznali, da se je z njim zgodilo nekaj posebnega, nenavadnega, da se je zgodil nek Božji poseg. Potem Elizabeta: ostarela Zaharijeva žena mimo vseh naravnih zakonitosti pričakuje otroka. Ob njegovem rojstvu Zaharija spet spregovori, otroku da nestandardno ime… vse to je ljudi begalo in spravljalo v strah.

Ali je Bog te ljudi spravil v strah? Ali tudi nas Bog straši? Zakaj ni v življenje Zaharija in Elizabete posegel drugače, na manj vznemirljiv, na manj šokanten način? Zakaj tudi v naše življenje dostikrat poseže drugače, kot bi si sami želeli?

Strah ima svoj pomen. Vzemimo na primer otroka, ki se znajde sam sredi nevarnosti. Naravno je, da se boji in naravno je, da si želi bližine očeta, matere. Tako naj bi bilo tudi med nami in Bogom: da bi v trenutkih strahu še bolj zahrepeneli po Bogu. Strah utrjuje našo vero. Ta vera je prišla do izraza tudi v ljudeh, ki so spremljali Janezovo rojstvo. Svetopisemski pisatelj je to njihovo doživetje izrazil z besedami, ko je rekel, da je bila Božja milost z njim, z Janezom Krstnikom. Zavest obdarovanosti z Božjo milostjo premaguje strah. Vprašanje: »kaj neki bo iz tega otroka?« ki je tako blizu razmišljanja vsakega očeta in vsake matere, dobi ob spoznanju, da je z otrokom Božja milost, čisto drugačen ton: odpade strah. Če je z otrokom Božja milost, če je Bog z njim, na njegovi strani, je vsak strah odveč.

Božja milost je velik kapital, dobimo ga že pri krstu. Vemo pa še nekaj več. Že pri verouku se učimo, da je z Božjo milostjo treba sodelovati. Božja milost ima to posebnost, da ne deluje kar sama od sebe, da jo vklopiš kot aparat in gledaš, kako opravlja svoje delo. Sodelovanje z Božjo milostjo je naša naloga. Pa tudi tu nas Bog ni prepustil samih sebi, ampak smo prejeli dovolj orodja: to so naše sposobnosti, talenti. In mi danes nismo prav nič prikrajšani tudi za vse tisto, kar je prejel Janez Krstnik. Kar je dal njemu, daje tudi vsakemu od nas.

Za tri stvari, ki jih je Janez prejel od Boga za to, da bo lahko sodeloval z Božjo milostjo, zelo jasno izstopajo iz njegovega življenja. Janez se je postil, v puščavi je veliko molil in premišljeval in bil je osebno zelo skromen – nenavezan na materialni svet. S tem orodjem je Odrešeniku pripravljal pot. Božja milost je zaradi tega v njem mogla narediti svoje.

Janez se ni trudil s projekti, idejami in metodami, kot jih pozna sodobni svet, da bi vzpostavljal vezi s svetom, ki naj bi ga pripravil na Odrešenikov prihod. Namesto tega je došel v puščavo. Torej je vedel, kje naj začne – pri sebi in s seboj. Vedel je: če ne spremeni sebe, tudi drugih ne bo mogel. In samo zato je njegov projekt tako uspel: množice so drle k njemu, zavedajoč se svoje revščine in začele hrepeneti po odrešenju. To je vas skrivnost Janezovega uspeha: sodelovanje z Božjo milostjo.

Priporočimo se mu za pomoč, podporo in naklonjenost, da bi zmogli tudi mi vsak svojo nalogo izpolniti tako, kot je Bog zastavil.

Franc Likar, župnik