V središču današnje Božje besede je beseda ljubezen. Vse okrog nas govori o ljubezni. Srečujemo na stotine razlag ljubezni, ki se trudijo biti prepričljive ali edino pravilne. Pogosto se zato znajdemo v zadregi in zmedeni, ko nas mika ta ali ona razlaga. To se nam dogaja zaradi stvarnosti, v kateri živimo. Današnji svet veliko govori o solidarnosti, pa jo tako težko kje zares najdemo. Med seboj smo močno razdeljeni: med bogate in revne, na tiste s pravicami in na brezpravne; na tiste z velikimi dohodki in na tiste brez najosnovnejšega za življenje. Papež Frančišek svari pred globalizacijo brezbrižnosti, ki je eden od največjih grehov današnjega sveta.

Moramo se vprašati, ali smo zares nevedni ali pa se samo sprenevedamo, da ne vemo, kaj je ljubezen. Kadar nečesa ne vemo, ali pa vemo napačno, vsekakor potrebujemo učitelja, da nam pove, kaj je prav. Današnja Božja beseda nam za učitelja, ki nam bo povedal, kaj je ljubezen in kaj ni, predlaga Jezusa, ki je svojim učencem naročil, ukazal in zapovedal ljubezen kot najvišji zakon Božjega kraljestva. Predvsem pa je to zapoved sam izpolnil, ko je šel v smrt in ko je smrt premagal. To je storil, ker nas ljubi.

Morda nam čudno zveni izraz, da je ljubezen zapoved. Mnogi kristjani imajo občutek, da jim Cerkev nalaga veliko zapovedi, zato si vero predstavljajo kot breme. Tudi nasprotniki krščanstva radi poudarjajo, da je vera ena sama prisila, sestavljena in neštetih zapovedi in prepovedi.

Ta kritika pa spregleduje pomen osebnega odnosa. Če nekoga poznamo in smo z njim prijatelji, pa nas prosi pomoči, mu bomo brez pomišljanja ugodili. Če je naša mamam bolna, jo bomo obiskali. Če naš otrok zboli, ga bomo peljali k zdravniku. To ni nobena težka dolžnost, ker ga imamo radi.

Ali lahko iz ljubezni naredimo zapoved. Kakšna je to ljubezen, če je zapovedana, ne pa svobodna. Kako lahko Bog »ukaže«, naj ga ljubimo?

Odgovor je jasen. Ko pridem do spoznanja, kaj je Bog zame storil, ne morem drugače, kot da ga ljubim. Ne morem drugače, kot da ostanem v njegovi ljubezni, v katero me je pritegnil s svojo smrtjo zame na križu. Dokaz da ga ljubim, je izpolnjevanje njegovih zapovedi. Katere? Predvsem tisto »drugo« zapoved, ki je enaka prvi in dobro vemo za katero gre: to je ljubezen do bližnjega.

To je Jezusova oporoka, katere delček smo slišali v današnjem evangeliju. Beremo jo tako, kot bi Jezus rekel: služite drug drugemu in ne prezirajte drug drugega v njegovih ranah in bremenih. Ljubite druge tako, kot vas same ljubi Jezus, kot vas ljubi Oče, ki vam daje vse, ki vas vsak trenutek ohranja v življenju.

V našem krščanskem življenju, to je v našem služenju Bogu, v našem izpolnjevanju zapovedi, ne gre za tlako, raboto, ampak zavzetost, ki nam jo narekuje hvaležnost do Boga, ki nas neskončno ljubi in nam vse daje. Kristjani nismo sužnji, ki delajo tisto, kar jim nekdo ukaže in je treba brez besed ukaz izpolniti. Nismo sužnji, ampak prijatelji. Tako nam je Jezus povedal v evangeliju: »Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar.« Mi dobro vemo, kaj dela naš Gospodar: brezmejno nas ljubi, nam daje vse, kar je njegovega. Hkrati pa nas uči, naj ga posnemamo, ker je to zanj največja sreča.

Smo Božji prijatelji. Nismo mi iskali njega za prijatelja, nismo ga mi prosili, naj bo naš prijatelj, ampak je Jezus sam nas imenoval 'prijatelji'. On nas je izbral za prijatelje: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad.« Ta sad je naša dejavna ljubezen do bližnjega in nič drugega.

Krščanstvo je hoja za nekom, ki nas ima neizmerno rad. Ne moremo govoriti, da imamo radi Boga, če ne izpolnjujemo njegovih zapovedi in če se iz našega življenja ne pozna, da ga imamo radi.

V njegovi ljubezni bomo ostali, če bomo njegovo ljubezen 'do konca' hvaležno sprejeli in se trudili biti do svojih bližnjih in do vseh ljudi, ki vstopajo v naše življenje takšni, kot je Bog do nas.

Franc Likar, župnik