V svetopisemskih berilih današnje - druge velikonočne nedelje se srečujemo z dvema pomembnima krepostma: to sta ljubezen in vera, »dve zvezdi krščanskega obnebja«, kot pravi Paul Claudel. Obe kreposti lepo povzema apostol Janez v 1. pismu: »Vsakdo, ki veruje, da je Jezus Kristus, je rojen iz Boga, in vsakdo, ki ljubi roditelja, ljubi tudi tistega, ki je rojen iz njega.«

V evangeliju bele nedelje, ki je zadnja leta na željo svetega Janeza Pavla II. dobila tudi naslov nedelja Božjega usmiljenja, smo slišali pomenljive Jezusove besede usmiljenja, ki jih je izrekel apostolom: »Prejmite Svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« S tem je postavil zakrament Božjega usmiljenja, sprave z Bogom, svete spovedi. Vstali Zveličar nam vsem želi, da bi bili deležni sadov velike noči, ki so sadovi Božjega usmiljenja.

V prvem berilu iz Apostolskih del, ki opisujejo življenje prve Cerkve, pa imamo prelep opis tega, kako so kristjani takoj na začetku sprejeli Božje usmiljenje in predvsem, kako so nanj odgovorili. Odgovorili so tako, da so usmiljenje tudi sami zaživeli v medsebojnih odnosih. Začeli so tako, da so si materialne dobrine podelili med seboj, da med njimi ni bilo revežev in ne bogatašev. Tako se odgovori na Božje usmiljenje.

Sveti Peter Krizolog pravi: »O človek, bodi sam sebi merilo odpuščanja. Kakor želiš, da bodo drugi usmiljeni do tebe, bodi tudi ti usmiljen do drugih.«

Priznati moramo, da takšnega usmiljenja nismo posebno navajeni, ker je preveč konkretno, praktično in oprijemljivo. O usmiljenju bi radi kaj lepega slišali in se o tem pogovarjali. Toda vsa krščanska tradicija ne pozna »besed usmiljenja«, pozna samo dela usmiljenja, telesna in duhovna. Ne ena ne druga niso v besedah. Izgleda, da smo ljudje tako prirejeni, da želimo najprej usmiljenje zase, da bi bili drugi do nas umiljeni. Če pa bi že tudi jaz bil usmiljen, potem naj bodo najprej drugi usmiljeni do mene.

Kakor za usmiljenje, tako velja za vse, kar sestavlja našo vero: vera niso besede, vera je življenje. Življenje pa je iz dejanj. Božji sin, ki se je učlovečil, ni postal beseda, ampak meso: Beseda je postala meso. Naše besede, lepe, duhovne, polne Božjega, morajo postati meso, se morajo utelesiti in učlovečiti. Sveti Janez Zlatousti je zapisal, da sta vztrajna molitev in dejavna pomoč bližnjemu najbolj zanesljiva pot do Božjega usmiljenja. Da si Božji ljubljenec resnično spoznaš takrat, ko nisi več središče samega sebe, ko se nehaš vrteti okrog samega sebe… kajti človek ni namenjen samemu sebi, ampak drugim. Ne čakaj in ne glej, kaj ti bo življenje dalo, ampak, kaj boš ti dal življenju.

Ob kreposti ljubezni, izražene v dejavnem usmiljenju, pa danes slavi svoj praznik krepost vere.

Srečamo se s preskušano vero apostola Tomaža, ki zaupa le skromnemu obzorju sovjih čutov, ki hoče videti in se dotakniti. Jezus mu sam pomaga do čiste vere, ki gre preko tega, kar človek more videti in prijeti.

Vera je Božji dar in sad človekovega napornega iskanja, zaznamovanega z mnogimi preizkušnjami, dvomi in padci. Bog ne meče vere z neba, da bi kar padla človeku v naročje. Bog s tem darom ravna spoštljivo. Polaga ga v človekovo srce in ga spodbuja, da ta dar podarja naprej svojim bratom. Lepo je to povzel sveti Maksim: »Velika noč rojeva vero, vera pa rojeva ljubezen: v tem je ves evangelij. » Amen.

Franc Likar, župnik