Preskoči na vsebino


Velikonočni tek

»Smrt in življenje sta se borila v prečudnem dvoboju,« vzklika velikonočna pesem slednica. Res, vse na tem svetu je zaznamovano s tem temeljnim, skrivnostnim dvobojem med življenjem in smrtjo. Že v naravi je tako. Vsako leto prideta jesen in zima, ko življenje v naravi umre in ugasne. A za vsako zimo pride pomlad, ko narava znova zaživi, vzbrsti in zacveti. Vendar ta razcvet in ta zmaga življenja v naravi nista dokončna, kajti za pomladjo bo spet prišla zima…

Podobno je s človekovim zemeljskim življenjem. Tudi to se razcveti in dozori, potem pa začne usihati in umre. Ali je torej smrt močnejša od življenja, ali se dvoboj med njima končuje z zmago smrti? Če imamo pred očmi samo človeško, samo zemeljsko plat življenja, potem je res tako. Odkar pa imamo veliko noč, ni nič več tako. Zgodovinski dogodek Jezusove smrti in vstajenja je zemeljske zakonitosti rojevanja, rasti, dozorevanja in odmiranja postavil na glavo. Logika vstajenja ni logika narave, ampak jo presega. Moč narave ni edina in ne največja moč. Močnejša od nje je Božja narava in Božja logika. V tej Božji logiki, ki je logika zmage življenja nad smrtjo, smrt ostaja ne kot neizprosna usoda, ampak kot prekine krogotok večnega ponavljanja, in odpre vrata v življenje, kakršnega do Kristusovega vstajenja človek ni poznal.

Naš Bog ni eden v množici bogov, tudi ne medla senca, s katero se tolažimo, ko nam gre kaj narobe ali bi radi nekaj dosegli. Takšna je vera, ki si danes utira pot v srca nezahtevnih ljudi, ljudi, ki nočejo niti slišati za križ, za trpljenje in bežijo pred mislijo na smrt. Današnji svet postaja babilon, labirint, v katerem se gnetejo množice namišljenih bogov. Ljudje se oklenejo zdaj enega zdaj drugega. Za človeka so zanimivi, ker so nezahtevni, predvsem, ker ne zahtevajo spreobrnjenja. Tu je dovolj, da se človek prepusti nekim zakonitostim, ki so zapisane v zvezdah, ali toku ki te premetava sem in tja. Ti bogovi se gnetejo drug ob drugem, se izpodrivajo, kdo bo v srcih ljudi zavzel več prostora. Ti Bogovi ne živijo za druge, ampak zase. Vsakovrstne novodobne religioznosti new age, so bolezen človeštva, nalezljiva in smrtonosna. Oznanjajo nesmrtnost, nekakšno stopitev z vesoljem.

Mi danes praznujemo nekaj čisto drugega. Praznujemo Boga, ki se potopi v človeško trpljenje in smrt, da iz njega človeka potegne ven živega. Praznujemo mrtvega in vstalega. Poglejmo katerikoli kip vstalega Kristusa, kot ga nosimo pri velikonočni procesiji? Po čem ga prepoznamo, da ga ne zamenjamo s kakšnim drugim svetnikom? Kip je kipu podoben. Lahko bi rekli po obleki – premalo; po zastavi v roki – premalo imajo jo mnogi kip svetnikov. Prepoznamo ga po ranah: na rokah, na nogah in na srči strani.

Bratje in sestre! Krščanstvo ni vera nesmrtnih, ki ne vedo kaj je trpljenje, kaj je križ, kaj smrt. Krščanstvo je vera vstalih! Ne nesmrtnih, vstalih! Tistih, ki so padli: ne enkrat, tisočkrat v življenju. Padalih in vstalih, ker nas vsakokrat dvigne Kristus.

Kristjan ne počiva na lovorikah nekakšne »neranljivosti«. Kristjan je človek, ki pada in vstaja. Največji sovražnik krščanstva smo kristjani, ki smo se naveličali vstajati. To namreč spreminja krščanstvo iz vstajenjske v zaspano vero, vero, ki je popolno nasprotje velikonočne dinamike, kot jo moremo zaslutiti že ob prebiranju poročila o Jezusovem vstajenju na velikonočno jutro; sporočilu, ki je vrglo učence in žene na noge in jih spravilo v tek. Kako nekaj enkratnega je moral biti ta velikonočni tek, katerega cilj je bil Jezusov prazen grob. Kako primanjkuje v življenju kristjanov te gibčnosti, te prevzetosti od Jezusovega vstajenja, od katere so bili prevzeti apostoli in bi morali mi danes presenečati drug drugega in sploh ljudi našega časa.

Molitveno bogoslužje vzhodne Cerkve tako prelepo poje na veliko noč:

»Izžarevajmo veselje na ta praznik, objemimo drug drugega, kličimo brate, tudi tiste, ki nas sovražijo, odpustimo vse, da tako vstanemo tudi mi. Kristus je zares vstal, aleluja!«

Franc Likar, župnik

Lokacija:
Print Friendly and PDF