Postni čas, skoraj polovica ga je že za nami, smo preteklo nedeljo primerjali vzponu na goro. Kot čas poboljšanja svojega življenja je to čas napornega vzpenjanja na goro poveličanja, kjer se končno srečamo z vstalim Kristusom. Post pomeni odpoved, post pomeni žrtev, ki torej ni sama sebi namen, ker nam je pač to nekdo predpisal. V enem od mašnih hvalospevov postnega časa, je post neke vrste učni pripomoček v Božji šoli. Pomaga nam »krotiti našo sebičnost in odpira srca za stisko bližnjega«, da bi mogli sprejemati Božjo dobrotljivost in jo posnemati, prenašati v svoje ravnanje.

Naši naravi pa navadno to ne prija, odpoved in žrtev človeški naravi nista ljubi. Vendar pa dobro vemo, da je ravno to, kar nam ne prija, najpogostejša pot do zadovoljstva in sreče.

Danes smo ljudje veliko bolj kot so bili naši predniki, generacije, ki so živele pred nami, navajeni, da nam življenje teče čimbolj lagodno, da se izogibamo naporom in žrtvam, kjer se le da. To se nam dogaja, ker napora in žrtve ne znamo ovrednotiti, jima dati smisel. Toda posledica tega ni, da smo bolj zadovoljni in srečni, ampak manj. To se pravzaprav ljudem dogaja od vedno. Prvo berilo nas spomni na Mojzesov čas. Brali smo o postavitvi desetih zapovedih. Kaj je bistvo desetih zapovedi? Bog želi z njimi doseči eno samo stvar: da bi bili bolj srečni. Seveda izpolnjevanje desetih Božjih zapovedi ni nekaj enostavnega in lahkega. Za njihovo izpolnjevanje se zahteva veliko truda, odpovedi, žrtve, vzgoje. Če pozorno pogledamo v Sveto pismo stare zaveze, vidimo: kadar so bili ljudje zvesti sinajski zavezi – desetim Božjim zapovedim, je bilo življenje naroda in posameznikov srečno, mirno, v blagostanju. Božja navzočnost se je čutila na vsakem koraku, ljudje so jo dobesedno »dihali«. Kadar pa so se od zapovedi odvrnili, je šlo vse narobe in videti je bilo, kakor da se je Bog umaknil, da ga ni, da ni njihov varuh.

Ta resničnost se ponavlja skozi vso zgodovino. Kakšna škoda je, da se ljudje tako nič ne naučimo od zgodovine. Nemški filozof Nietzsche je proti koncu 19. stoletja zapisal: »Razbijte že vendar ti stari tabli!« Mislil je na table desetih zapovedi!« Mnogi so ga ubogali in vzeli stvar zares. V svet je vrgel geslo: »Bog je mrtev!« Prva posledica tega je bil strahotni nacizem s svojimi koncentracijskimi taborišči. Nauk o smrti Boga in končanju njegovih zapovedi je najhujša grožnja človeku, hujša od grožnje jedrskega orožja.

Za nas so Božje zapovedi smerokaz skozi življenje. Njihova vsebina je zapisana v našo naravo, v našo dušo. Bog nam jih daje, da bi naša pot bila varna, pot, da bi nas zanesljivo vodi k resničnemu, dobremu cilju. Dopolnjuje jih znamenje, ki ga v stari zavezi niso poznali in jim je bilo veliko težje. To znamenje je križ. V vsakdanji govorici je križ vse tisto, kar je težko, naporno in povezano s preizkušnjami in trpljenjem. Toda kakor izpolnjevanje zapovedi tudi nošenje križa ni samo sebi namen. Križ je umiranje sebi, je darovanje sebe po Jezusovem zgledu. Kakor je bil zanj Križ pot do zmage, je edina pot do zmage tudi za nas. Je dvojen in nepogrešljiv smerokaz. Kaže nam pot k Bogu in kaže na pot k ljudem.

Franc Likar, župnik