Vsak dan srečujemo ljudi, ki jih bolj ali manj poznamo, dogaja se nam, da srečamo človeka po dolgih letih. Takšno je bilo tudi srečanje med Jezusom in Janezom Krstnikom. Predstavljamo si, da sta bila v mladih letih večkrat skupaj, saj sta bila sorodnika. Kot odrasla sta našla vsak svojo pot v življenje. Janez se je odločil za bivanje v puščavi, kjer je klical ljudi k spreobrnjenju; Jezus pa je nastopil pot javnega delovanja v domačem okolju, v Galileji. Današnji evangelij opiše njuno srečanje, ki se je zgodilo po dolgem času. Janez je Jezusa takoj prepoznal in ga predstavil svojima prijateljema in učencema Andreju in Simonu Petru. Zgodilo se je presenečenje: učenca sta zapustila Janeza Krstnika in se pridružila Jezusu, ki sta ga prvič v življenju srečala. To pomeni, da sta o Jezusu že veliko izvedela od Janeza, da sta ga pravzaprav že poznala in vzljubila ob tem, kar jima je Janez o Jezusu povedal, še preden sta ga videla. Tega je bil sposoben Janez Krstnik, največji med preroki, kot se je o njem izrazil Jezus. Kakšno moč je moral imeti v sebi ta človek, Janez Krstnik da je bila dovolj ena sam beseda: »Glejte, Jagnje Božje!« Samo to je rekel in dva učenca sta takoj od njega šla k Jezusu.
To mu lahko zavida vsak današnji duhovnik, vsak katehet, nenazadnje vsak oče in vsaka mama, ki želita svojim otrokom posredovati vero in jih navdušiti za druženje z Jezusom. Pri vsaki maši slišimo to besedo: »Glejte Jagnje Božje!« Kaj se takrat zgodi v nas? Komaj kaj ali nič.
Ne gre za to, da je ta stavek čaroben izrek, kot »abrakadabra«; gre za to, da je za tem stavkom Janezovo življenje, njegovo pričevanje, njegov zanos, njegova neizmerna ljubezen do Jezusa, ki je bila za okolico tako rekoč otipljiva in nalezljiva. Samo to je povzročilo, da sta se Andrej in Simon Peter v trenutku odločila za Jezusa. Tako zelo ju je to srečanje z Jezusom, do katerega ju je pripeljal Janez Krstnik nagovorilo, da sta si zapomnila celo uro, ko se je to zgodilo: »Bilo je okrog desete ure«.
S tem, da sta učenca takoj šla k Jezusu, Janez Krstnik ni bil užaljen, kot bi pričakovali. Nasprotno: Janez Krstnik je bil tega vesel, saj je bil to njegov cilj, saj je ves čas svojega oznanjevanja samo pripravljal ljudi, da se bodo oklenili Kristusa. Nikogar ni navezoval nase.
To je še kako zgovorno za naš čas. Danes še posebej ni lahko voditi ljudi k Jezusu. Nič lažje ni kot takrat, ko je bil Janez Krstnik v puščavi: nereligiozno okolje, ljudje daleč od Boga, vernih ljudi je manjšina. Vsak dan poslušamo tožbe in strahove staršev in starih staršev: naši otroci ne bodo ohranili vere, v tem nevernem času in okolju se ne bodo odločili za Kristusa… kaj lahko sploh naredimo… Gotovo nič več kot Janez Krstnik. Nič ne bomo dosegli, če jim pridigamo. Kar lahko naredimo, je pričevanje lastnega življenja. »Glej, Jagnje Božje!« v tem vzkliku je vse. Pokazati na Jezusa s svojim življenjem. Ljudje ne potrebujejo naših naukov in nasvetov – teh imajo več in preveč, ampak naše življenje. Sveti Avguštin je dejal: »naloga nas kristjanov je, s svojo ljubeznijo do Jezusa učiti druge ljubiti Jezusa.« To je naše poučevanje, naše prepričevanje. Če bomo sami dovolj zavzeto ljubili Jezusa, bodo naši najbližji, kakor Andrej in Simon Peter, kar sami šli k Jezusu, se odločili zanj. Še lažje se bo to zgodilo, če teh svojih bližnjih ne bomo navezovali nase: na svoje ideje, jim vsiljevali svojih pogledov na življenje – se pravi pogledov, ki niso Božji. Prepričljivi bomo, če si bomo sami dovolj prizadevali živeti v povezanosti z Jezusom in v skladu z evangelijem.
»Gospod, kje stanuješ?« sta vprašala učenca Peter in Andrej. Ni jima dal vizitke z naslovom, ampak ju je povabil: »Pridita in poglejta!« In nista samo šla in videla, ampak sta pri njem tisti dan tudi ostala. Tisti dan in vse življenje.
Vsak dan iskati Gospodovo stanovanje, njegovo bivališče v vsakdanjih situacijah svojega življenja, spoznavati njegov način življenja in ostajati pri njem. Verjemimo, da naše druženje z Jezusom ljudem okrog nas ne bo ostalo neopazno.
Franc Likar, župnik
