Preskoči na vsebino


Skala družine

Kadar slišimo besedo Sveta družina, seveda pomislimo na idealno in vzorno družino, v kateri so trije: Jezus, Marija in Jožef. Veliko molijo, držijo se verskih navad in predpisov, imajo se radi in imajo radi druge. Sodelujejo, si pomagajo. V Sveti družini ni napetosti, ni živčnosti, ni hitenja, imajo čas. Vsekakor se lahko v navadnih smrtnikih kot smo mi, porodi vsaj nekaj nevoščljivosti. Porodi se skomina: mlada družina z urejenim domom, službo obeh staršev, zaradi česar so dobro preskrbljeni, pridni otroci, ki so veselje in ponos svojim staršem in vsej žlahti. Družina s trdnim temeljem vere, na katerem gradi svoje življenje, kjer sta starša združena z milostjo zakramenta svetega zakona. Družina redno moli, hodi v cerkev, je dejavna v župnijskem občestvu. Otroci tudi po birmi ostajajo v cerkvi, molijo in imajo Jezusa za najboljšega prijatelja. Kaj bi človek dal, da bi bile vse družine takšne, kako bi bil ta svet čudovit.

Na drugi strani naših predstav in želja je resničnost, v kateri živi veliko družin. Oče v službi do poznega popoldneva, mama enako, otroci v vrtcu in šoli. Vsakdan prepoln stresa, napetosti, nestrpnih besed in pogledov. Tisoč želja: po urejenem in varnem domu, varni službi, dobrih prijateljih, praznovanjih rojstnih dni, dobrem šolskem uspehu, nastopih v glasbeni šoli, uspehih na športnih tekmovanjih, sreči, zdravju, zadovoljstvu… želja po prijazni besedi, toplem objemu, varnosti, sprejetosti… kje je ob vsem tem še nekaj časa za Boga in za to, kar je Božje. V evangeliju smo brali, da je bilo prvo, kar sta naredila Jožef in Marija to, da sta dete Jezusa postavila pred Gospoda. Evangelij in današnji praznik kot tak, nam želi sporočiti, da je »postavitev pred Gospoda« nekaj bistvenega, nekaj, kar stoji in mora stati na začetku družinske sreče.

Ljudje smo se preprosto preveč navadili na to, da je vse v naših rokah in da je vse odvisno od nas: od našega garanja, od naših projektov; da je sreča naših otrok odvisna od tega, da ne bodo izpustili nobene ponudbe, na katero jih kdo spomni. Navadili smo se, da se zanesemo nase in na morda na svoje bližnje, kadar jih pač rabimo, ker je logistika prehuda. Navadili smo se biti zahtevni: do sebe, do otrok, do vseh okrog nas, da bo življenje teklo tako, kot si mi mislimo, da mora teči.

Rezultat je naša izmučenost. Kako je Jezus ravnal, ko je videl izmučene množice, razkropljene, brez pastirja. Zasmilile so se mu. S sočutjem se jim je približal.

Jezus se veseli krasne krščanske družine, kjer vse klapa, hkrati pa koprni po tem, da bi tudi izmučene družine in posameznike pomiril, jih pritegnil k sebi, da bi jim dal nekaj počitka. Da bi pomagal drveči družini 'znižat gas'. Zanj je to edini način, da se vse skupaj ne razleti.

V čem je težava, da to Jezusu kar ne uspe. Ker mu moderna družina enostavno ni sposobna prisluhniti: ne da noče, ni sposobna, nima krščanskega vozniškega izpita! Nima ga, ker starša še nista našla časa, da bi sklenila pred Bogom krčanski zakon. Kako naj dasta otrokom tisto, česar nimata? Kako naj učita otroka moliti, če nista prepričana, ali sama znata zmoliti kaj več kot sveti angel; kako naj posredujeta tisto, ker je že na dan njune birme izpuhtelo v nič.

Kolikor je v naši moči, pomagajmo družinam, ki jih poznamo, s katerimi imamo količkaj vezi in stika, da naredi najprej nekaj bistvenega: da se pritisne na zavoro. Da se ustavi, umiri in utihne. Za začetek bo morda dovolj trenutek, dva. Naj dovoli tišini, miru in spokojnosti, da za trenutek vstopi v njihovo družino. Na začetku seveda družina še ne bo sposobna postaviti otroka pred Gospoda. Bo pa pod goro balasta in krame sposobna slišati v sebi glas srca, svoje vesti: in to je že Božji glas! S tem so odprta vrata pogovoru z Njim. Bog jih ne bo pustil v molku in tišini, ampak se bo odzval. Povedal jim bo, da želi biti z njimi, da so srečni. Od tega trenutka naprej ima Bog odrto pot v to družino in je pripravljen v njej delti čudovite reči. On sam jih bo začel učiti, kako naj molijo. Za začetek jim bo postavljal vprašanja, na katera bodo odgovarjali, nič drugega. Potem bodo sami začutili potrebo, da sami postavljajo vprašanja. Bog bo odgovarjal in nastal bo pogovor, ki bogati, napolnjuje in usmerja. V molitvi bo družina zorela, se učila živeti bolj mirno, bolj srečno in bolj svobodno – brez marsikatere navlake, ki se jim je prej zdela neznansko pomembna in potrebna. Preko molitve Bog postaja skala družine in neštetokrat – ko je potrebno, tudi rešitev.

Kolikor je v naši moči, si pomagajmo, delimo si izkušnje, spodbujajmo se v tem. Tako se zdravijo vse krize in bolezni, ki napadajo družino. Sami se postavimo pred Gospoda in pomagajmo do tega tudi drugim. Amen.


Franc Likar, župnik

Lokacija:
Print Friendly and PDF