»Razodeli sta se nam dobrota in človekoljubnost Boga, našega Odrešenika.« S temi besedami nas danes, na sveti božični dan nagovarja apostol Pavel v drugem berilu. Spominja nas na veličino Božjega prihoda mes nas ljudi in nas vabi, naj na to dejanje njegove ljubezni odgovorim s hvaležnostjo in čudenjem. Za kraj svojega razodetja si je izbral revščino betlehemskega hleva in revščino betlehemskih pastirjev. Bog prihaja na svet zaradi revščine, ne zaradi bogastva; da bi ga ljudje sprejeli za svoje resnično bogastvo.

Prihaja v svet tolikih stisk in obupa, nezadovoljstva, nerazumevanja med ljudmi; v svet razklanosti, kjer smo si ljudje vedno manj bratje in sestre in vedno bolj tujci. Odrešenik prihaja v revščino medsebojnih napetosti in nezaupanja. Kljub vsemu, ker ve, kaj ga v našem svetu čaka, prihaja; prihaja k takšnim kot smo. In bolj kot smo ga nesposobni dostojno sprejeti, z večjo milino prihaja in trka na naša srca, za katera ve, da bodo srečna samo, če odprejo svoja vrata.

Morda smo nekaj te Odrešenikove miline in ljudomilosti začutili v pripravi na današnji praznik, skozi adventno pričakovanje. Morda je zaradi tega danes naš korak do jaslic lažji, podoben poskočnim betlehemskim pastirjem v prvi sveti noči.

Ko je angel pastirjem oznanil Kristusovo rojstvo, so ti opogumljali drug drugega: »Pojdimo torej v Betlehem pogledat to, kar se je zgodilo. Pohiteli so tja ter našli Kristusa, kakor jim je bilo rečeno: »dete, v plenice povito in položeno v jasli«. Pastirji so se srečali z Odrešenikom, ki je »Kristus, Gospod.« Izkušnja osebnega srečanja s Kristusom pastirje spremeni, da začnejo drugim pripovedovati o tem, kar so videli. Zato so pastirji ob vrnitvi »Slavili Boga za vse, kas so slišali in videli.«

Izkušnja srečanja z Odrešenikom nas mora spremeniti. Če verujemo, da se je Kristus rodil iz ljubezni do nas in mu odpremo vrata svojega srca, se bo to zanesljivo poznalo v našem življenju. Človek, ki resnično veruje in se z ljubeznijo bliža Bogu, bo znova in znova, iz dneva v dan, iskal trenutke, v katerih bo lahko v njegovi bližini; v molitvi, pri sveti maši, v obhajilu. Kristjana, ki zares doživi božič, vleče h Kristusu, kakor nas vleče, da pogledamo te ali one jaslice.

Cerkve so v teh dneh bolj obiskane, ne samo pri maši, ampak tudi tekom dneva, ker ljudje prihajajo v cerkev pogledat jaslice. Tako bi nas moralo vsak dan, skozi vse leto vleči k Jezusu, ki ni mrtev predmet na slami v hlevčku, ampak živ v tabernaklju. Božič nas mora spreobrniti od »vere v nekaj k veri v Nekoga, v živega Boga«; spreobrniti nas hoče od vere iz navade, v kateri mnogi kristjani sploh ne vedo, kaj bi z njo. Praznovanje božiča nas svari pred nevarnostjo, da bi imeli vero samo za dolžnost.

Pastirjev ni pred betlehemski hlev vlekla dolžnost, niti ne radovednost, še manj zdolgočasenost ob monotonosti pastirskega vsakdana; vlekla jih je nuja, hrepenenje po spremembi življenja. Zato so tudi našli, kar so iskali, postali so novi ljudje.

Odgovorimo si vsak pri sebi, v notranjosti svojega srca na vprašanje: ali smo iz istega razloga kot pastirji rekli ponoči ali danes zjutraj: »Pojdimo tudi mi v Betlehem!?«

Iz cerkve se bomo vrnili tja, od koder smo prišli. Ali bomo komu razodeli svoje veselje; bomo nagnili koga, da se bo tudi on odločil narediti to pot? Ko so se pastirji vrnili iz Betlehema, je iz njih sijalo navdušenje, da so se drugi čudili, kar so jim povedali« Kdor se je resnično srečal s Kristusom, bo o njem pripovedoval drugim in jih navduševal zanj.

Z vso pozornostjo, navdušenjem in veseljem se danes naužijmo božičnega oznanila in ohranimo v srcu, kar nam je dano videti in slišati, da se bomo vrnili v svoj vsakdan in za vse slavili Boga.

Franc Likar, župnik