Advent je doživel svoj višek, danes je že vse v znamenju božičnega praznovanja. Pred nami je sveti večer, z božičnim petjem, razsvetljenimi jaslicami in prazničnim vzdušjem. V evangeliju današnje nedelje je z nami Marija, ki ji je Bog ponudil poslanstvo matere za svojega učlovečenega Sina. Z njo smo na poti v Betlehem in v nas je hrepenenje po srečanju z Božjim Detetom.
Gre za središčni dogodek v zgodovini sveta. Tega se človeštvo zaveda že dva tisoč let, saj po tem dogodku šteje leta in deli zgodovino na dva dela: pred Kristusom in po Kristusu; na čas pred angelovim oznanjenjem in čas po angelovem oznanjenju. Nobenemu drugemu dogodku ni uspelo, da bi ga izpodrinil in zamenjal.
Kdaj točno se je to zgodilo? Evangelist Luka odgovarja, da »tisti čas«. Nekateri bi utegnili misliti, da beseda »tisti čas« pomeni nekaj takega kot se začnejo pravljice: »nekoč je bilo«… Za zgodovino odrešenja, za Božje merjenje časa, to pomeni trenutek, ko je Marija na prizorišču zgodovine zamenjala Evo; ko je Bog uresničil obljubo, ki jo je dal človeku, ko je ta bežal iz raja. »Tisti čas« ni negotov čas, ni slučajen čas; nekaj, kar se zgodi kadarkoli, ali pa nikoli. Je najbolj načrtovan trenutek, najbolj skrbno pripravljen dogodek v zgodovini stvarstva. Ni toliko pomembno, da je tisti čas v Rimu vladal cesar Avgust, da je v Palestini vedril in oblačil Herod Veliki, da je takrat Vergil spesnil svojo Eneido, da je kitajski minister Vang Mang iztrgal žezlo dinastiji Han. Pomemben je ostal »tisti čas« po najmanj opaznem dogodku, ko je v skromnem bivališču judovskega naselja nadangel Gabrijel stopil k Mariji; neopazno, skrito celo očem njenega zaročenca Jožefa.
To je »tisti čas«, ki je za vedno zaznamoval usodo tega sveta. Zasvetila je luč odrešenja, ki ne bo več ugasnila.
Koliko luči tega sveta jo je že hotelo in poskušalo pahniti v senco in temo; luči, ki so se imele za »reflektorje sveta«: kralji, predsedniki in narodni heroji- vsi so pregoreli ali pa še bodo, luč iz Betlehema pa ostaja.
Povabljeni smo, da se ji približamo in jo sprejmemo. Kristus želi razsvetliti naše življenje, da bi razločno videli, naše namene, odločitve in izbire; da bi se v luči njegove navzočnosti prav odločali; da bi sprejemali tisto, kar je vredno našega zanimanja in truda in zavrgli tisto, kar ni vredno nas in našega truda. Njegova luč ne oddaja svetlobe zlagane romantike, ki zapolnjuje naše čute in utruja oči, je luč resnice, ki zmore pokazati življenju pravo smer.
Kako naj sledimo tej luči? Samo na en način. Prisluhniti, kaj nam v teh dneh sporoča Bog, kakor je prisluhnila Marija: tam kjer smo, sredi poslanstva, ki nam je zaupano in ga živimo. Od Marije se učimo, da je naša človeška veličina v tem, da skušamo uresničiti tisto dobro, ki bi ga Bog v tem svetu rad uresničil preko nas. Na to meri naša prošnja, ki jo ponavljamo v očenašu: »Pridi k nam Tvoje kraljestvo!«. Božje kraljestvo prihaja v preprostosti našega zvestega izpolnjevanja poslanstva, ki nam je zaupano: kot očetom in materam, otrokom, mladim, starim staršem, v tem in tem poklicu… Poživimo v teh dneh veselje do svojega poslanstva in hvaležnost, da nam Bog zaupa.
Franc Likar, župnik
