V središču oznanila, ki nam ga prinaša bogoslužje tretje adventne nedelje, je povabilo k veselju. Zato se v starodavni tradiciji ta nedelja tudi imenuje »nedelja veselja«. Razlog za veselje je bližina Gospodovega prihoda.
Tako starozavezni prerok Izaija, ki ga po pravici imenujemo adventni prerok, vzklika: »silno se veselim v Gospodu, moja duša se raduje v mojem Bogu…«, kot bi poslušali Marijino hvalnico, ki jo je zapela po angelovem oznanjenju na obisku pri sorodnici Elizabeti. A še bolj pomemben od tega vzklika je razlog tega veselja: »Duh Gospoda Boga je nad menoj…« Istega Duha, ki je obsenčil Devico Marijo. Ta Božji duh je nad prerokom zato, da prinese ljudem veselo oznanilo: Gospod je blizu, gospod misli nanje. To mora prerok povedati vsem ubogim in strtim v srcu. Kadar je strto srce, je človeku strto vse njegovo telo in strt je duh: ni moči, ni volje, ni upanja; človek ne vidi skozi predor. Prerok prihaja, da oznani ljudem odrešenika, ki bo ozdravil strta srca, pomagal skrušenim v duhu.
Drugi glasnik veselja v današnji Božji besedi je apostol Pavel. V svojem pismu Tesaloničane poziva k veselju: »vedno se veselite«. In v nadaljevanju teh besed tudi pove, kako in kje se to veselje rojeva.
Prvič: neprenehoma molite. Ves čas? 24. ur na dan? Pavel ne govori o neki celodnevni molitvi, o nekem »celodnevnem češčenju«, kot ga imamo enkrat na leto v cerkvi, ampak govori o zvestobi v molitvi; naj svoja dejanja, svoja opravila, dolžnosti, ki jih imamo, prepletemo z molitvijo. Naj bodo naše misli pri Bogu vedno, ko kaj delamo.
Pomislimo na dihanje. Pljuča delujejo 24. ur na dan, sedem dni na teden, naj se tega zavedamo ali ne; nikoli se ne ustavijo. Če bi nehala delovati, bi umrli. Molitev je dihanje duše, zato velja tisto, kar nam je rekel sveti Pavel: »nenehno molite«…. Vaša duša naj nenehno moli….« Molitev je dihanje duše. Če bomo nehali moliti, bomo umrli. Če tujki, na primer dim, pridejo v pljuča, teže dihamo. Podobno se zgodi tudi, kadar greh pride v naše srce saj takrat teže molimo. Zato je kesanje, spoved, tako neprecenljivo zdravilo. Očisti škodo, ki jo naredi greh, duša spet lažje zadiha, mi lažje molimo. Za našo povezanost z Bogom, za našo vero, če hočete- za naše božično praznovanje je nujno ohranjati v sebi duha molitve. Neprenehoma moliti pomeni tudi živeti v skladu z molitvijo; biti luč, kakor pravi Janez Krstnik v evangeliju o sebi in o nas: ni bil on luč, bil pa je njen pričevalec. S svojim življenjem smo poklicani, da smo pričevalci luči. Iz svojega življenja vemo, da so dobri ljudje kakor luči, k s svojim pričevanjem in predvsem z dobroto prinašajo v svojo okolici svetlobo in toploto. Svetloba je znanilka veselja. Pred božičnimi prazniki so naša mesta polna migetajočih lučk, ki jih imamo radi, in prav je, da je v tem času v vsakem od nas nekaj otroka. Vsi nosimo v sebi hrepenenje po svetlobi. Kakor komaj čakamo, da se bodo dnevi začeli daljšati, tako čakamo in si želimo okrog sebe svetle in vesele ljudi. Najpomembnejše je, da se trudimo za to, da bi bili drug drugemu luč. In to bomo, če bosta v nas Kristusova svetloba in toplota njegove ljubezni, kakršno nam prinaša in kakršne nas uči.
Drugič: duha ne ugašajte. Apostol Pavel svari pred tem, da bi ugašali luč, ki nam jo On prinaša in prižiga v dušah. Še bolj svari pred tem, da bi to luč ugašali v drugih ljudeh.
Naši grehi, naša mlačnost, brezbrižnost, je ugašalka luči; najprej v nas samih in takoj nato tudi v ljudeh, ki so okrog nas in bi jim morali biti luč.
Da se nam to ne bi zgodilo, se moramo ob vsem lastnem trudu, vztrajno, nenehno obračati na Gospoda z molitvijo. Duhovniki pogosto molimo v bogoslužnih molitvah vzklik: »Gospod, ti nam prižigaš luč upanja v duši in v tvoji svetlobi nam vse postaja svetlo«. V tem vzkliku je izražena vsebina božičnih praznikov. Jezusovo rojstvo in njegovo bivanje med nami, prižiga luč upanja, ki osvetljuje vse naše življenje.
Franc Likar, župnik
