V evangeliju druge adventne nedelje izstopa beseda o puščavi, v kateri se predstavi Janez Krstnik: »Glas vpijočega v puščavi: pripravite Gospodovo pot.«

Puščava je beseda, ki močno nagovarja; tako človeka kot posameznika, kakor tudi družbo in celotno človeštvo. Skoraj 33% zemeljske površine prekriva puščava. Ta se tudi z velikansko naglico širi. Vsako leto se na sto tisoče hektarov rodovitne zemlje spremeni v puščavo. Okoli 150 milijonov ljudi je moralo v zadnjih letih zapustiti svoje naravno okolje zaradi širjenja puščave.

Nič manj nevaren ni še drug pojav puščave, ki ni zunaj v naravi, ampak znotraj, v nas, in tudi neizprosno napreduje. To je duhovna puščava. Gre za usihanje naših medčloveških odnosov, za osamljenost in ravnodušnost. Puščava je kraj, kjer te nihče ne posluša, čeprav kričiš, kjer se ti nihče ne približa, čeprav si izčrpan, kjer te nihče ne brani pred tistimi, ki te po krivici obsojajo. Puščava je tam, kjer niti tvojega veselja in smeha nihče ne opazi, kjer nimaš nikogar, s katerim bi se veselil ali pa ob njem razjokal. Človekov klic je ostaja »glas vpijočega v puščavi.«

Nevarna je tudi tista puščava, ki jo človek nosi v sebi. Človekovo srce lahko postane puščava: suho, ugasnjeno, brezčutno, brez upanja. Zakaj se mnogi ne zmorejo odtrgati od dela, ugasniti mobilnega telefona…? Ker jih je strah praznine, tišine, molka - strah jih je puščave. Človek ne mara praznine. In bolj kot se danes množijo sredstva komunikacije, manj je resničnih stikov med ljudmi. Že leta in desetletja dolžimo televizijo, da je zadušila pogovor v družini, molitev. Televizija ni nič kriva, je le mrtev predmet. Kriv je tisti, ki naj bi bil njen gospodar. Televizija ni vzrok praznine, ki je nastala, ampak posledica. Televizija je zapolnila praznino, ki je nastala brez njene krivde. Človekovo srce je že prej postalo puščava, kjer je odpovedoval pogovor, kjer družinska molitev ni bila več potreba, ampak samo še dolžnost in navada. Televizija je bila samo dobrodošel nadomestek, da se praznina zapolni. Enako je še z mnogimi drugimi izumi moderne dobe. Današnja duhovna puščava je v veliki meri posledica naveličanega krščanstva, ki se je začelo v naši ne tako davni preteklosti, čeprav slišimo opevati lepe stare čase naših dedkov in babic. Brez obsojanja, toda versko življenje je postalo utrujajoča navada.

Prav na to je naletel Janez Krstnik. Evangelij pravi, da se je znašel v puščavi. To je bila puščava utrujenih, naveličanih pričakovanja dobe odrešenja. Kot da jih prihod Mesije ne zanima več.

V čem se naša doba razlikuje od dobe Janeza Krstnika; v čem se kristjani razlikujemo od prebivalcev judejske puščave, ki jih je dramil Janez Krstnik?

Kaj drugega kot utrujeno krščanstvo je to, da je nedeljska maša obveznost in ne notranja potreba srca; enako je z molitvijo, veroukom, ljubeznijo do bližnjega, medsebojno pomočjo; imamo utrujen advent, utrujeni bodo božični prazniki – iz navade in zaradi navade; ker so vsi pred nami to počeli….

Kaj nas lahko zdrami? Kaj je tisti klic Janeza Krstnika, ki lahko nekaj premakne? Morda je na to mislil tisti, ki je izbral za današnje bogoslužje odlomek iz 2. Petrovega pisma, ki smo ga brali. Oznanja Gospodov prihod, ki bo prišel nenadoma, kakor tat. Takrat bo »nebo prešlo«. Saj to vemo, ampak samo v teoriji, v praksi pa se obnašamo, kot da se nam ne bo nič zgodilo; da bomo živeli tisoč let, da je konec življenja samo za druge. Samo eno nas lahko zdrami: resnica o naši majhnosti in minljivosti. Ta je edina, ki nas morda še zmore pripeljati do odločitve, da pa se le lotimo izravnavanja naših stez, da se bodo srečale z Gospodovimi potmi.

Bog se nam ne bliža, ker bi bili tega vredni, ker bi komaj čakal, da nas zagleda. Prihaja zato, ker smo grešniki, ker smo mlačni, ker je v nas puščava. Neka pomenljiva molitev pravi: »Gospod, pričakoval sem te, a nisi prišel. Dolgo sem te čakal, preden sem razumel, da nisi prišel zato, ker te srce ni pričakovalo.« Kolikokrat se nam Bog bliža in hoče priti k nam, pa ne more, ker ga ne pričakujemo!

Začasnost, v katero smo vrženi s človeškim bivanjem na zemlji, lahko živimo v tesnobi, da bomo morali zapustiti vse, kar imamo. To je en način. Lahko pa si, spodbujeni z Božjo besedo, prizadevamo sproti spreminjati puščavo, jo zalivati z dobroto, ljubeznijo, z dejavnim pričakovanjem Gospoda.

Franc Likar, župnik