Spet smo na začetku. Začenjamo novo cerkveno leto, leto krščanskih praznikov, ki nas neprekinjeno, iz leta v leto, povezujejo z Bogom. Z obhajanjem bogoslužja tudi naša zgodovina postaja odrešenjska zgodovina. Bog je navzoč med nami, podarja nam, kar je najpomembnejše, daje nam sebe. K njemu usmerjamo svoje hrepenenje.

Vsako leto nas nagovori adventni venec, simbol adventnega časa. S svojo simboliko nam spregovori o Bogu in človeku, o svetu in odrešenju sveta, o duhovni pripravi na srečanje z Gospodom. Danes na njem gori prva sveča. Prva sveča je znamenje začetka pričakovanja velike luči Odrešenika, ki pa na začetku daje šele malo svetlobe zaradi naše oddaljenosti od Boga. Prihaja velika luč odrešenja, na katero se postopoma pripravljamo. Štiri sveče ne pomenijo samo štirih nedelj, ampak pomenijo ves svet, ki ga določajo štiri strani neba, štirje letni časi, štiri prvine: zrak, ogenj, voda in zemlja. Gospod prihaja odrešit ves ustvarjeni svet. Krog venca je neprekinjeno znamenje večnosti, neskončnosti, je znamenje za Boga. Zelena barva venca je znamenje upanja na odrešenje; vijolična barva sveč pa znamenje spokornosti, ki je v naravi adventa in za katero se odločamo.

Današnji svet je oddaljen od Boga. Zaradi tega še toliko bolj svarilno zvenijo Jezusove besede iz evangelija, ki smo jih slišali: Čujte, ker ne veste, kdaj pride čas. Trikrat se ponovi beseda 'čujte'. Besedo čujte lahko v adventu drugače izrazimo z besedo 'molite': molite, ker ne veste, kdaj pride čas; molite, ker ne veste, kdaj se vrne Gospodar; kar vam pravim: molite. Ob tem se spomnim na besede preroka Ageja, po katerem Bog ljudem zelo razločno pove: ker ne molite, v vašem srcu ni miru. Ker nimate miru, vas nič ne zadovolji. Ker vas nič ne zadovolji, ste nemirni pri delu. In ker ste nemirni pri delu, vaše delo ne obrodi tako dobrih sadov, kot bi jih lahko. Četudi smo včasih na tesnem s časom, si v adventnem času vzemimo nekaj trenutkov za molitev, da se umirimo. Tako bomo resnično čuječi.

Drugo sporočilo nam prinaša teden karitas, ki smo ga obhajali v tednu za nami in se prav tako lepo ujema z začetkom adventa. Geslo letošnjega tedna Karitas je kratko vprašanje: Kje sem doma? Vprašanje, ki se zdi več kot preprosto, a je zelo resno. Nekdo bo brez pomisleka povedal svoj domači naslov, ulico in številko, da je doma v krogu svoje družine, kjer si vsi stojijo ob strani, se podpirajo. Toda ni vedno tako; človek je doma tam, kjer je njegovo srce. Žal je to srce lahko marsikje: nekdo je raje pri svojem delu, za računalnikom, na igrišču, v klapi in še kdove kje.

Vsak človek se bo strinjal z ugotovitvijo, da je doma tam, kjer ga imajo radi, kjer se čuti sprejet in razumljen, kjer se lahko smeji in joče. Bodimo Bogu hvaležni za vse ljudi, ki nas imajo radi. Naj nas to občutje popelje skozi adventni čas. Trudimo se z besedami in dejani pokazati soljudem, da jim imamo radi. Radi molimo zanje, za vse ljudi, za ljubezen in spoštovanje med ljudmi, da bi vsak človek imel prostor, kjer bo resnično doma.

Tretje sporočilo pa je na začetku letošnjega adventa odločitev, da bomo v postnem času leta 2019 v župnijah Šturje in Ajdovščina skupaj z Ustji obhajali misijon. Zadnji misijon je bil leta 2004. Morda se komu začetek misijona zdi še zelo daleč in ni nepotrebno že leto prej govoriti o tem. Uspeh in blagoslov misijona pa bo odvisen od prehojene poti v času priprave. Predvsem vas želimo povabiti, da že sedaj začnemo z molitvijo za uspeh in blagoslov misijona. Molitev v ta namen naj postane domača v vseh domovih in pri vsakem posamezniku. Izdali smo posebno molitev; vzemite jo že sedaj v vsak dom, ponudite jo svojim sosedom in prijateljem.

Sveti misijon je duhovna prenova, ki je namenjena vsem v župniji. Zaradi razmer, duha časa, v katerem živimo, je vse manj dejavnih kristjanov, ki se čutijo povezani v cerkev, vse več ljudi se od cerkve oddaljuje, kristjani postajamo manjšina. Obrnimo se h Gospodu s prošnjo, kot je izražena v molitvi za uspeh misijona: »da te bodo tisti, ki te ljubijo, še bolj ljubili in da se bodo tisti, ki so se oddaljili, zopet približali tebi.«

To molitev bomo molili skupaj v cerkvi vsako nedeljo ob koncu svete maše.

Naj nas čas priprave, ki je pred nami, z Božjo pomočjo povezuje vse bolj trdno skupnost vernih, da bomo tudi svojo župnijo čutili kot svoj dom, kjer se bomo počutili sprejeti in bomo radi rekli: »Tukaj sem tudi jaz doma.«

Franc Likar, župnik