V čem je veličina življenja po veri, po evangeliju? V čem je krščanska vera izzivalna in posebna? V tem, da si kot kristjan upam pogledati v oči resnici, da se bo moje življenje izteklo in bo takrat prišel trenutek obračuna. Kot kristjan misli na konec svojega življenja ne odrivam od sebe, se ji ne izogibam, ampak svoje ravnanje podrejam tej resnici, svoja dejanja presojam v luči končnega obračuna. Lepo pravi starozavezni modri Sirah: »V vseh svojih dejanjih se spominjaj poslednjih reči in nikoli ne boš grešil.«
Verni ljudje včasih naletimo na opazko na svoj račun, češ, da se gremo z Bogom neke vrste trgovino: jaz dam Bogu svojo molitev, nedeljsko mašo, nekaj miloščine, kakšno žrtvico in dobro delo; Bog pa naj da meni zdravje, razumevanje z ljudmi in še kaj. Včasih je pri kom morda ta očitek upravičen. Lahko bi rekli, da po takšnem trgovanju diši tudi današnji evangelij. Darovi, sposobnosti, talenti, ki smo jih prejeli od Boga, razumemo kot neke vrste trgovsko blago. Ti darovi so številni in se nam vsak dan množijo: talent je že življenje samo, talent je vzgoja, ki smo jo deležni, nadarjenost, značaj. To nam je resnično podarjeno in nič od tega nismo sami ustvarili. Vse to smo prejeli in mi s tem samo gospodarimo, razvijamo, ko s svojo prizadevnostjo omogočamo, da se množi. Ti prejeti darovi pa imajo tudi to lastnost, da zaradi naše malomarnosti izgubljajo na vrednosti.
Ob premišljevanju vsebine prilike o talentih se radi pojavita dva ugovora. Prvi je v tem, da niso vsi služabniki prejeli enakega števila talentov. Pomislimo kaj se zgodi, če starša ne razdelita dediščine vsem otrokom enako. Ali je tudi Bog krivičen? Očitek je odveč in ga je mogoče hitro zavrniti. Sploh ni pomembno, koliko je kdo prejel, pomembno je, koliko kdo gospodarja ljubi. Ljubezen pa se pokaže v praksi – kako z darovi gospodarimo, kako z njimi trgujemo, kam jih vlagamo, kako jih plemenitimo. Na koncu našega življenja ne bo pomembno, koliko smo naredili, ampak koliko smo naredili z ljubeznijo, koliko smo talente oplemenitili z ljubeznijo. »Nič ni majhnega, kar je storjeno iz ljubezni«, je znan izrek sv. Matere Terezije. Kaj je bila tista edina resnična in usodna hiba služabnika, ki je dobil en talent in ga na koncu zadene obsodba? To, da gospodarja ni imel rad. In ker ni imel gospodarja rad, tudi ni imel rad talenta, ki ga je prejel. »Trd človek si«, je očital gospodarju. »Krivičen si, nisi pošten…« Kako boš delal dobro z nečim, kar sovražiš? Če si pol očitkov do Boga, poln kritik do ljudi.
Ni odvisno od nas, koliko talentov smo prejeli in nimamo nobene krivde, če imamo kakšnega manj kot drugi. Prava reč. Neumno se je s tem obremenjevati. Toda vedeti moramo eno: tudi če nam je bil dan samo en talent, nam je bil dan z ljubeznijo. Gorje nam, če ga ne z ljubeznijo tudi ne uporabljamo, če nismo zanj hvaležni, če ne ljubimo Gospodarja, ki nam ga je dal.
En talent je, ki smo ga zanesljivo vsi prejeli. To je vera. To je Gospodarjevo krstno darilo. S tem talentom gospodarimo in ga razvijamo: eni bolj, drugi manj – odvisno od tega, koliko je pač v nas ljubezni: do daru in do darovalca.
In še drugi ugovor, ki rad pride na dan. Tistemu nesrečnežu z enim talentom je edini talent vzet in dan tistemu, ki jih ima že deset. Če pa to ni višek krivičnosti. Odgovor na ta očitek je v bistvu enak prejšnjemu. Vsi trije služabniki so (rečeno po domače), prišli do talentov na lahek način. Poznamo primere, ko kakšen človek pride na lahek način do imetja, recimo na loteriji. Nekdo je za to srečo hvaležen in do dobljenega odgovoren, drugi pa ne. Tistemu, ki ni ne hvaležen, ne odgovoren, ta velikanski denar nič ne tekne. Ob takih primerih poznamo rek: »Kakor je prišlo, tako je odšlo.« Kam je šlo? Navadno k tistim, ki imajo že vsega preveč. Tako, kot je šel tisti en talent k tistemu, ki jih je imel deset.
»Vzemite mu torej talent« je enako kot bi Jezus rekel: »Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil. Kdor ne ljubi, ne uniči drugega, ampak samega sebe, ker v njem umre podarjena ljubezen. Kdor hoče zadržati dih, da ga ne bo izgubil, se bo zadušil!
»Vsakemu, kdor ima, se bo dalo.« Kdor odgovori na ljubezen, je zmožen prejemati in dajati vedno več ljubezni, nenehno raste v brezmejnem veselju svojega Gospoda in postaja bogatejši in bogatejši.
»Tistemu, ki nima, pa se bo vzelo, še to, kar ima.« Kdor ne odgovori na ljubezen, je tudi sam ne bo deležen. Kdor ni ljubil, je zunaj Boga, je v temi, namesto v veselju živi v joku, ne zna se smejati, zna samo škripati z zobmi.
Fanc Likar, župnik
