Smo pri zadnjih korakih bogoslužnega leta in povabljeni smo, da usmerimo pogled naprej k poslednjim resnicam našega življenja. Apostol Pavel v 2. berilu razlaga Tesaloničanom, kakšna mora biti drža kristjana glede pričakovanja izteka svojega življenja, Jezus pa nam v evangeliju govori, kako naj v tem pričakovanju živimo: »Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure.«

Res je, da ozadje priliki o desetih devicah ni smrt, ampak Gospodova vrnitev. V dejanskem življenju za posameznega človeka pa to dvoje sovpada: človekova smrt in vrnitev Gospoda. V mesecu novembru je misel na smrt po malem v mislih nas vseh. Kristjanom, ki so bili v stiski zaradi smrti svojih dragih, apostol Pavel piše: »Nočemo pa bratje, da bi vi nič ne vedeli o rajnih, da bi se žalostili kakor neverni.«

O smrti nam krščanska vera pove nekaj zelo preprostega, a resnega in resničnega: smrt je dejstvo in je največja med vsemi našimi težavami in stiskami. Toda, ker jo je Kristus premagal, človekova smrt ni več to, kar je bila prej. Zgodilo se je nekaj odločilnega. Izgubila je svoje želo, kakor kača, kateri vzamejo strup: ne more več ubijati.

Jezus pa smrti ni premagal tako, da bi se ji izognil in jo vlekel za seboj kot nekaj, česar se je treba otresti. Premagal jo je tako, da jo je vzel nase in okusil vso njeno grenkobo. On dobro ve, kaj je je smrt! V evangeliju trikrat beremo, da je Jezus jokal: dvakrat je jokal zaradi bolečine ob mrtvem človeku. V vrtu Getsemani je do zadnjih globin doživljal človeško izkušnjo soočenja s smrtjo. Jezus pa se ni soočil s smrtjo kot kdo, ki ima v rokah adut – vstajenje – in ga bo v pravem trenutku potegnil iz rokava. Njegov krik na križu: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« pove, da se je srečal s smrtjo kakor vsak človek, kakor človek, ki prestopa prag v temi in ne ve, kaj ga čaka na drugi strani. V sebi pa je nosil Očetovo ljubezen, očeta je ljubil do konca, nosil je očetovo Besedo, ta pa ne more umreti. Zato si je smrt ob njem polomila zobe. Ni mogla »prebaviti« Kristusa in ga je morala vrniti v življenje, kot je to storila velika riba s prerokom Jonom: tri dni je bil v njenem trebuhu, ker ga ni mogla prebaviti, ga je izpljunila na suho. V Jonovi zgodbi kristjani prepoznavamo Kristusa.

Smrt ni več zid, pred katerim se vse zdrobi; je prehod, kar pomeni Pasha, velika noč. Vedeti pa moramo, da Kristus ni umrl namesto nas, ampak za nas. Vsi bomo morali skozi izkušnjo smrti in nihče ne bo mogel tega storiti namesto nas. In ker to drži, drži tudi, da nihče ne more namesto nas prehoditi poti, ki nas vodi do cilja, do večnosti pri Bogu. Preprosta in malce smešna anekdota pripoveduje, kako je mož ženi vsako nedeljo rekel, naj gre k maši še zanj, za oba; naj moli za oba, naj hodi k spovedi za oba. Ko sta umrla, je sveti Peter rekel: »Gospa, vstopite za oba!« Nihče ne more verovati še za drugega, vsak mora osebno verovati, vere si ni mogoče izposojati. Na to resnico nas je zelo razločno spomnil tudi evangelij. Vsak sam mora poskrbeti za olje v svetilki svojega življenja. Kako velika je lahko nevarnost, da bi zbanalizirali dar vere na tak način, kot so to hotele nespametne družice. Pogosto srečaš človeka, ki se hvali, da je bil nekoč strežnik, da je zato vstajal ob petih zjutraj... Po drugi strani pa ta isti mož morda že pol stoletja, kolikor je od takrat minilo, ni bil ne v cerkvi, ne pri zakramentih. Tisto olje, ki ga je kot otrok nalival v svojo svetilko, je že zdavnaj pošlo, svetilka je popolnoma zarjavela. Ali pa nekdo, ki se hvali, kako je njegova nona hodil v cerkev in koliko rožnih vencev je zmolila…. Dragi človek, to je bilo njeno olje, ne tvoje. Ti si ga moraš preskrbeti sam. Versko življenje vsakega izmed nas pomeni odgovornost, s katero bo vsak stopil pred Gospoda. Boga ne moremo oslepariti.

Predvsem pa nam ta opomin današnje Božje besede pomaga odkriti veličino življenja in razumeti, da je večno življenje skrito v vsakem trenutku. Ne zapravljajmo časa, ne stari, pa tudi na mladi, ki mislite, da je časa še ogromno. Prilivajmo olje naše ljubezni do Boga in do bližnjega, bodimo budni nad seboj, nad tem, kako ravnamo in kakšni smo. Bog nam ne odreka pri tem svoje bližine in pomoči. Amen.

Franc Likar, župnik