Eden je naš Učitelj, mi vsi pa smo bratje; ker je tudi eden naš Oče in eden naš vodnik, Kristus. Z zahvalno nedeljo želimo danes utrditi zavest medsebojne povezanosti, poglobiti resnico, da smo ljudje drug od drugega odvisni, drug drugemu potrebni, da vsak od nas živi od dela mnogih rok, vsi skupaj pa vse, kar imamo iz zmoremo, prihaja od Boga. To, kar delimo med seboj, s čimer trgujemo med seboj, prihaja od Boga.
Neka molitev pred jedjo se glasi: »Delo mnogih rok nam je pripravilo te darove, to jed; toda vsi so podali naprej le to, kar si nam podaril ti, dobri Bog.«
Zavest obdarovanosti, odvisnosti od Boga in od ljudi, nas napravlja ponižne, nas očiščuje domišljavosti. Dela nas hvaležne, da se ne oddaljujemo od ljudi, kakor da nikogar ne potrebujemo in se zapiramo v svoj svet; da ne postavljamo zidov lastne vzvišenosti. Zato danes pomislimo na množico ljudi, ki skrbijo, da naše življenje teče urejeno, da je za vse poskrbljeno; ne samo pridelovalci hrane in trgovci, ampak ljudje v neštetih drugih poklicih in nenazadnje, tisti, ki so nam najbližji: naši domači, naši sosedje, na katere se najprej obrnemo, ko potrebujemo pomoč.
Kristjani priznavamo, da za vsemi temi ljudmi in za vsem tem dogajanjem, stoji Bog, ki je vse ustvaril in ki še vedno ustvarja. Hvaležno priznanje te resničnosti je vsebina današnje zahvalne nedelje.
Vse, kar je na tem svetu je posvečeno. Najprej s tem, da prihaja iz Stvarnikov rok, posvečeno pa je tudi od trenutka, ko je na zemljo stopil Božji Sin. Od takrat ni nič več samo posvetnega, vse je tudi odrešeno, vse je Božje. Bog še vedno svet ustvarja, še vedno ga s Kristusovo daritvijo na križu in vstajenjem odrešuje in posvečuje.
V stari zavezi so Bogu darovali zgolj dela svojih rok, kar je zraslo med trnjem in osatom, prepojeno s trudom, naporom in kletvijo, medtem ko je njihovo srce blodilo daleč od Boga. In Bog jim je vztrajno ponavljal: »Vsa vaša drevesa so premalo za daritveni ogenj, vse vaše živali premalo za zahvalno daritev.«
Jezus Kristus pa postavi novo, pravo daritev: daruje samega sebe človeštvu in Bogu. Zato moramo postati živa daritev Bogu. Kruh in vino, ki ju darujemo pri vsaki sveti maši, ponazarjata naše zemeljsko življenje, naše delo in naš trud, ki je velikokrat omadeževan, onečaščen s krivicami, s solzami nedolžno trpečih, vanj je pomešana bolečina prevaranih… in še mnogo drugih primesi, ki skrunijo ta Božji dar. Pa prav zato ga prinašamo predenj, ne samo, da se mu zanj zahvalimo, ampak tudi zato, da ga očisti strupa, ki smo ga vanj vmesili in prilili ljudje s svojo grešnostjo, hudobijo in sebičnostjo.
Bog tudi zato prejema naše darove, položene pred oltar, da jih prebere, da odstrani, kar je nagnito ali že gnilo in nam vrne, kar je zdravo. Za nas to dela in zaradi nas samih se veseli tega, kar mu prinašamo. Tukaj čutimo, da nas ima resnično rad do zadnjega vlakna, s tisoči sadovi nas hrani. Tisto, kar nam vzame toče, pozeba ali suša, je neznatna malenkost, ki ni vredna omembe, v primerjavi s tem, kar nam daje On.
Ali bomo zato rekli, da je preveč, če vsaj takrat, ko sedemo h kosilu, večerji ali zajtrku, nekaj besed namenimo njemu, ki nam daje, kar je na mizi? Ali bomo rekli, da je preveč, če teh tri četrt ure na teden posvetimo Bogu in mu rečemo hvala, da smo ves teden preživeli v miru, siti in zdravi?
On nam ne daruje malenkosti, le da v naših mislih postanejo ogromen kup takrat, ko je teh nekaj drobtin od tega primerno podariti Njemu.
V Ajdovščini danes obhajamo nedeljo zakoncev, zakonskih jubilantov. Vse, kar danes praznujemo z zahvalno nedeljo, je združeno v zakramentu svetega zakona. V zakonu se uresničuje Božje stvarjenje, odrešenje, ko s Kristusovo pomočjo premagujemo, kar je nepopolnega, neuresničenega, sebičnega. V zakonu se uresničuje hvaležnost – gorje zakonu, kjer te ni.
Hvaležnost, ki je nesmrtna. Med vami je danes gotovo nekaj takih, ki bi letos tudi praznovali okroglo obletnico poroke, pa vam to ni dano, ker je vaš sozakonec že v večnosti ali pa je preprosto šel od vas. Vseeno praznujte, saj je hvaležnost nesmrtna oziroma je nobeno izdajstvo ljubezni ne more in ne sme poteptati.
Vsi jubilanti – eni in drugi recite Bogu hvala in spomnite se na vse lepo, ki je bilo in videli boste, da tega ni bilo malo.
Franc Likar, župnik
