Odgovor, ki ga je na vprašanje o največji zapovedi Jezus dal človeku, ko ga je ta vprašal, kako se glasi, bi moral zadostovati – namreč, da je največja zapoved ljubiti Boga: z vsemi močmi in brez vsakih zadržkov. Vendar je Jezus dodal še drugo zapoved, čeprav ga človek tega ni vprašal. Rekel je, da je druga zapoved ljubezen do bližnjega in da je enaka prvi. Ni torej ljubezni do Boga brez ljubezni do človeka in obratno: ljubezen do človeka je uresničljiva ob ljubezni do Boga.
Zelo dobro vemo, kaj v katerem položaju pomeni ljubiti samega sebe, in kaj bi želeli, da bi drugi nam storili. Ko je Jezus dodal besede: »Kakor samega sebe«, nas je postavil pred ogledalo, pred katerim ne moremo lagati; dal nam je nezmotljivo merilo, da lahko odkrijemo, ali ljubimo bližnjega ali ne.
Jezus je imel zapoved ljubezni do bližnjega za svojo »posebno zapoved«, v kateri je povzeta vsa Postava: »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« Mnogi poistovetijo celotno krščanstvo s to zapovedjo in niso daleč od resnice.
Potrebno pa je iti globlje, da ne ostanemo na površinskosti. Ko govorimo o ljubezni do bližnjega, največkrat najprej pomislimo na »dela usmiljenja«, na dela ljubezni, ki jih je potrebno storiti: poskrbeti, da bi bližnji imel hrano in pijačo, da ga obiščemo, skratka, da mu pomagamo. Vse to je potrebno, saj je vemo, da je za dejavno ljubezen premalo samo neko notranje sočustvovanje. Zelo razločno nam o tem spregovori apostol Jakob: »Če srečaš reveža, ki je lačen in se trese od mraza, kaj pomaga, če mu rečeš: 'Revček, pojdi in se pogrej in nekaj pojej!', ne daš pa mu tega, kar potrebuje?« Ali pa apostol Janez: »Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici.«
Vendar pa se moramo zavedati velike nevarnosti, ki je v tem, da z dobrimi deli ostajamo na površini. Sama dobrodelnost še ni ljubezen, o kateri govori Jezus. Pred dobrodelnostjo je dobronamernost. Sveti Pavel zato govori besede, ki smo jih že tisočkrat slišali in jih znamo na pamet: »Ljubezen mora biti brez hinavščine, ni brezobzirna, ne išče svojega…« Ljubiti je treba iz čistega srca. Pristno vino je iztisnjeno iz grozdja, vse drugo je ponaredek. Tako je tudi z ljubeznijo: iztisnjena mora biti iz srca, vse drugo je ponaredek. Hitro se pustimo zavesti, da delamo dobro brez ljubezni; da nas imajo za dobrotnike, da se pokažemo pred drugimi dobre, da si zaslužimo nebesa, celo zato, ker bi nas sicer pekla vest. Veliko pomoči, ki jo pošiljamo v tretji svet, ne narekuje ljubezen, ampak slaba vest. Slaba vest na primer ob dejstvu, da vsak Slovenec na leto zavrže 75 kilogramov hrane. Zavedamo se namreč pohujšljivih razlik, ki so med nami in njimi in se čutimo deloma odgovorne za njihovo bedo. Človek more biti brez ljubezni tudi takrat, ko dela dobro!
Ob Pavlovi čudoviti hvalnici ljubezni se velja večkrat ustaviti in jo premišljevati: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse upa, vse prestane.« V teh Pavlovih beseda sploh ni govora o delih ljubezni, o splošno znanih delih usmiljenja; vse, kar Pavel govori, se namreč nanaša na notranje razpoloženje, ki ga je treba gojiti do bližnjega. Razdati vse svoje premoženje revnim – brez ljubezni, če ga torej ne spremlja resnična dobronamernost, nič ne koristi.
Ljubezen je univerzalna rešitev. Sveti Avguštin pravi: »Ljubi in delaj kar hočeš!« To sicer drži, a je dvorezno. Mnogi mladi bi to takoj podpisali in si razlagali po svoje: če se ljubimo, nam je vse dovoljeno. Avguštin je bolj natančen. Pravi da je nemogoče v enem samem trenutku odkriti, kaj je v določenih okoliščinah dobro storiti: molčati ali govoriti; pustiti človeka, da greši, ali ga posvariti. (Brez števila starih mam ima s tem hude težave!). Ko Avguštin pravi: »Ljubi in delaj, kar hočeš«, misli: če molčiš, molči iz ljubezni, če govoriš, govori iz ljubezni, če poslušaš, poslušaj iz ljubezni, če daješ, dajaj iz ljubezni, če svariš, svari iz ljubezni. Iz ljubezni ne more priti nič drugega, kakor samo dobro.
Ta srčna ali notranja ljubezen je tista, ki jo zmoremo prav vsi, je univerzalna. Vsi jo lahko dajemo in prejemamo. Je zelo konkretna. Gre namreč zato, da začnemo gledati na stvari in na ljudi, ki so ob nas, z novimi očmi. Kakšne pa so te nove oči? Tiste, s katerimi bi želeli, da nas gleda Bog. Pogled, ki opravičuje, ki je naklonjen in sprejemajoč, odpuščajoč.
Ko se to zgodi, se mnogi odnosi spremenijo. Kot po čudežu odpadejo vsi razlogi za zamere, sovražnost, zadržanost, ki nam preprečujejo zares ljubiti človeka. Pred nami se začne risati podoba našega bližnjega točno takšnega, kot ga vidi Bog.
Franc Likar, župnik
