V Jezusovem času je bilo v Palestini veliko političnih strank in skupin, kljub temu, da so bili vsi skupaj pod rimsko okupacijo. Današnji evangelij omenja dve stranki: farizeje in herodovce. Farizeji so bili hudi nacionalisti in niso prenašali Rimljanov, herodovci pa so bili kolaboracionisti, sodelavci okupatorskih Rimljanov. Čeprav sta si bili stranki med seboj nasprotni in tudi sovražni, vidimo, kako sta si bili obe, ko je šlo za nastop proti Jezusu, blizu. Oboji so Jezusu hoteli nastaviti zanko in ga ugonobiti. Če bi Jezus odgovoril, da je treba dajati cesarju davke, se bodo Jezusu uprle množice poslušalcev, ki niso prenašale okupatorjev in njihovih zahtev po velikih davkih. Če pa bi Jezus rekel, da se cesarju ne sme plačevati davkov, bi se zameril Rimljanom, kar tudi ne bi bilo dobro – saj bi ga herodovci tožili Rimljanom, da hujska ljudi proti njim.
Jezus je izničil njihov hinavski načrt tako, kot gotovo niso pričakovali. Nič cesarju ali Bogu, ampak obema, vsakemu na njegovi ravni. Ko jim je ukazal, naj potegnejo iz žepa kovanec, jih je prisili priznati, da tudi oni uporabljajo rimski denar in se okoriščajo z nečem, kar prihaja od cesarske oblasti.
Tu je začetek ločevanja med vero in politiko, kar se je do tedaj – Judom še posebej, zdelo nerazdružno. Njihovo pričakovanje Mesija je bila miselnost, da bo Bog stopil na zemljo kot vladar v človeški podobi in bo vladal vsemu svetu, seveda z njihovo pomočjo. Sedaj pa je nastopil čas, da Jezus začne razodevati pravo naravo Božjega kraljestva, ki je sicer na tem svetu, a ni od tega sveta. Njegova narava je takšna, da more in mora sobivati s katero koli človeško politiko in oblastjo.
Ne oblast, ki vlada, ne ljudstvo, ne sme nikoli pozabiti, da vse, kar je na tem svetu, prihaja od Boga, tudi cesarjeva oblast. Nič na tem svetu ni, kar bi ne bilo Božje. Cesar in Bog nista postavljena eden poleg drugega kot dva enakovredna subjekta - tudi cesar je odvisen od Boga vsak mora Bogu dajati obračun: berač kot berač, cesar pa kot cesar. Oblast prihaja od Boga. Pomislimo tudi na Jezusov odgovor, ki ga je dal Ponciju Pilatu, preden ga je ta obsodil na smrt: »Nobene oblasti bi ne imel nad menoj, ako ti ne bi bilo dano od zgoraj.«
Jezusov odgovor, ki ga je dal tem izzivalcem zato pomeni, da je zadnji gospodar Bog. Človek naj da cesarju tisto, kar Bog sam želi, da mu da. Bog je zadnji vladar vseh, tudi cesarja. In tudi mi, ki smo »pod cesarjevo oblastjo«, ne pripadamo dvema gospodarjema. Kristjan se pokorava državi a se ji tudi upira, kadar se ta s svojimi zakoni postavi proti Bogu. Preden ubogamo cesarja, moramo poslušati Boga. Prav tega pa danes ne delamo in zato se tako pogosto tepemo z bičem, ki si ga sami spletemo.
Cesarju dajemo davke, pravzaprav nam jih ni treba dajati, ker si jih vzame sam. Kako naj s tem, kar si cesar od ljudi vzame, ravna, pa mu narekuje Božji zakon – tudi cesar mora dati Bogu, kar je Božjega, se pravi vse. Zato bo z davki plačeval šolstvo, da bo ljudstvo šolano, bolnice, da bo zdravo, policijo in vojsko, da bo varno… Če ne ravna tako, ne odreka samo ljudstvu, ampak odreka Bogu, kar je Božjega. Njemu se ne bo izmaknil, ko bo treba polagati račune, kakor se mu uspe navadno izmakniti njegovim davkoplačevalcem.
Ne bodimo pa preveč pravičniški: vsi smo »mali cesarji«. Vsak v svojih okvirih in mejah razpolagamo z nekaj tega, kar je Božjega - duhovnega in materialnega. Kaj in koliko komu priznavamo in dajemo, je prepuščeno nam, kljub temu, da imamo postavljene norme in pravila. Iskanje lukenj, ovinkov in lažjih poti se morda kdaj obnese do cesarja, toda kaj, ko se bo zataknilo pri Bogu, ki mu pripadava oba s cesarjem.
Franc Likar, župnik
