Posebna značilnost judovskega naroda je njegovo vztrajno pričakovanje Mesija – saj vemo, da ga verni Judje še danes pričakujejo. Mesijanske čase in Mesijevo kraljevanje si predstavljajo v podobi imenitne gostije. Prerok Izaija nam danes slikovito opiše veliko gostijo s prečiščenimi žlahtnimi vini ter sočnimi in okusnimi jedmi. Jezus je porabil to znano prispodobo in svojim rojakom dal vedeti, da je on obljubljeni Mesija – Ženin na svatbi, na katero je njegov Oče najprej povabil izbrane goste – izvoljeno ljudstvo, potem pa vse ljudi od kraja.
Za Izraelca je bilo največje veselje, če je bil povabljen na svatbeno gostijo. Svatba je pri njih trajala ves teden in je zajela vso vas. Vse se je veselilo, pelo in vriskalo. Za gostitelja je bila najhujša žalitev, če je povabljenec njegovo povabilo odklonil.
Čudno je zato, da na Mesijevo svatbo toliko Izraelcev ni hotelo priti. Vse polno izgovorov so imeli, vse mogoče stvari so jih pritegovale in zaposlovale. Niso se zmenili za klice prerokov, ki so jih vabili na Božjo svatbo. Raje so hodili za svojimi maliki: materialnim udobjem, telesnim ugodjem in užitki, za svetnimi posli. A prav to se jim je hudo maščevalo. Nase in na svoje otroke so priklicali grozno usodo, kar jim je Jezus sam napovedal. Leta 70 po Kr. so Rimljani do tal zrušili Jeruzalem in še nekatera mesta ter večino prebivalstva pomorili. Izrael je bil zlomljen. Judovski narod, ki je bil prvi poklican na Mesijevo gostijo, se kot celota, ni odzval. Na njem se je tako uresničil Jezusov stavek: »Veliko je poklicanih, a malo izvoljenih.« Malo Judov se je odzvalo na Jezusov klic.
Že sam prihod Boga – Božjega Sina – med ljudi je kakor svatba, čas prekipevajočega veselja. S svojim učlovečenjem se je zaročil s človeško naravo. Bog se hoče najtesneje povezati z vsem človeštvom in ga povabiti k sebi – na nebeško gostijo. Njegova ljubezen je močna in neodjenljiva. Spet in spet nas vabi, na mnogo načinov, pošilja nam nove služabnike, če smo prejšnja povabila preslišali. Brez moči je šele tedaj, če se nikakor ne zmenimo zanj in gremo po svojih opravkih ali se mu celo upremo. Božja vsemogočnost ima samo eno mejo; človekovo svobodo. To mejo je Bog sam postavil in jo do kraja spoštuje. Ne mara hlapcev, ki bi mu bili prisiljeni služiti. Išče prijatelje, ki se ga z veseljem oklenejo.
V svobodi, ki nam je dana, se lahko obnašamo odgovorno ali pa neodgovorno; zrelo ali nezrelo. Povabljeni smo na svatbo. Svatba je naše krščansko življenje z vsem, kar spada vanj. Takoj seveda pomislimo na nedeljsko mašo. Zaradi svojih kupčij in poslov gredo mnogi po svoje in se gostitelju zato niti ne opravičijo. Na to nevljudnost in neolikanost smo navadili že otroke, ki pri verouku rečejo, da pač niso imeli časa iti k maši. Ker so se od odraslih naučili, da je maša eno najbolj postranskih opravil.
Takšne zavrnitve gostiteljeva vabila se dogajajo še vsepovsod drugje: glede molitve (molil bom, ko bom imel čas, ko bom star in bom morda začel misliti na smrt). Takšne zavrnitve se dogajajo v družinah, o starši rečejo otrokom, da se sedaj nimajo časa igrati z njimi; pa zavrnitve v odnosu do bolnih, starejših, osamljenih – ni časa. Takšne zavrnitve se dogajajo tudi v odnosu do samega sebe, celo do svojega zdravja: koliko opozoril mora včasih dati človeku njegovo lastno telo, preden se zave, da bo treba kaj spremeniti v načinu življenja.
Podobnih zavrnitev lahko iz svojega življenja izbrskamo še in še. Vse nam govorijo o naši neodgovornosti in nezrelosti. Bog s svoje strani naredi vse, kar je potrebno z njegove strani. Pri krstu nam je dal svatovsko oblačilo in nam naročil, naj ga brez madeža prinesemo na nebeško gostijo. To ni bila navadna čestitka, kot kakšna fraza naša fraza »vse najboljše«. Mislil je resno in nekoč nas bo tem oblačilu vprašal, kot je vprašal tistega pritepenca v današnjem evangeliju: »Kako si prišel sem brez svatovskega oblačila?« Ali nas prepozna v oblačilu, ki nam ga je dal?
Franc Likar, župnik
