Že tretjo nedeljo zapored nas Božja beseda popelje v vinograd. V prvem berilu smo poslušali Izaijevo pesem o vinogradu; prav tako nas s podobo vinograda nagovarja Jezus v evangeliju.
Vinogradnik dobro ve, kaj pomeni dober vinograd, ki mu v jeseni prinaša obilen pridelek. Vesel je in zadovoljen, ko ugotavlja, da njegov trud ni bil zaman, da se je splačalo zavihati rokave in potrpeti pri težkem delu.
Predstavljamo pa si lahko tudi drugačen položaj – razočaranje, kadar ni sadov, kadar je bil ves napor zaman, ko se je vse obrnilo drugače, kot je vinogradnik pričakoval. Takšno razočaranje je Bog doživel v Izraelu – ljudstvu, ki ga je posebej izbral. To ljudstvo mu je bilo posebej pri srcu, kakor je pri srcu vinogradniku njegov vinograd. Kaj vse je Bog naredil za svoje to ljudstvo, svoj vinograd: presadil ga je iz Egiptovske sužnosti v čudovito deželo Kanaan. Tu mu je posvečeval vso skrb; obdal ga je z ograjo – to je Mojzesova postava, ki ga je varovala pred plevelom tujih kultur, da so ostali zvesti Jahveju. Toda kljub vsej skrbi ljudstvo ni prineslo sadov pravičnosti, ljubezni in zvestobe. Ko je v to ljudstvo poslal sina, Jezusa, so ga dobesedno vrgli iz vinograda – čez zid Jeruzalemskega mesta na Kalvarijo, kjer je končal sramotne smrti.
Prvo spoznanje: če ni sadov, tega ni kriv vinograd, ampak tisti, katerim je bil zaupan. Zato ne bo uničen vinograd, vinograd bo ostal. Konec pa je z viničarji. Vinograd bo prejelo drugo ljudstvo. Ta obljuba se je izpolnila kmalu. Vinograd dobi novo ime: Cerkev in dobi nove viničarje, to smo danes mi.
Od takrat do danes je minilo dva tisoč let. Cerkev, Božji vinograd je skozi stoletja prinašala svoje sadove; včasih zelo bogate, včasih tudi piškave. Ta vinograd nam je še vedno zaupan. Gospod tudi danes pričakuje sadove. Viničarji pa smo, kakršni smo. Včasih se zdi, da se mračna in klavrna zgodovina vinograda ponavlja. Kaj se dogaja z Cerkvijo v našem zahodnem svetu, v Evropi: ali se ni odpovedala vinogradnikovemu sinu? Vržen je iz javnih ustanov, iz parlamentov, uradov, šol, iz ustav in zakonodaj, iz grbov in državnih zastav, predvsem pa iz človeških src, iz življenja. O vinogradnikovem Sinu se ne govori, se ne sme govoriti, ni moderno. Če danes pride gospodar vinograda po sadove, kaj mu bomo ponudili? Na pol prazne cerkve, množice nekrščenih otrok in njihove neporočene starše, mlade brez vsakih vrednot.
Danes v Sloveniji sklepamo t. i. teden za življenje. Koliko se naša družba zaveda svetosti življenja? Če kakšen kristjan dvigne glas, da je človekovo življenje sveto od trenutka spočetja, jih dobi po glavi z vseh strani. So to sadovi, ki jih bomo ponudili gospodarju vinograda, ko bo prišel? Nam bo še pustil vinograd? Po Evropi na veliko prodajajo cerkve, ker jih ne potrebujejo več. Spreminjajo jih v galerije, muzeje, gledališča in zabavišča. Saj vinograd je še vedno lep: lepe cerkve, praznovanja in še kaj. Toda to, na kar smo ponosni, je lahko samo navadno listje. Tega Gospodar ne potrebuje. On želi sadove. Kakor so različne sorte grozdja, so tudi sadovi Božjega vinograda mnogovrstni: mir, pravičnost. Ljubezen, spoštovanje, veselje do življenja.
Mi še imamo vinograd. Imamo srečo, ni nam še vzet in nič še ni izgubljenega. Lastnik vinograda je odpotoval, pravi evangelij, zdi se, da je tako daleč, da nas je pozabil. Sploh nas ni pozabil. S srcem je ves čas pri nas in njegovo srce utripa za nas. Umaknil se je samo zato, ker nas ljubi, ker nam tako zelo zaupa, da vinograda ne bomo zapravili. Noče nam biti stalno za petami. Veliko svobode nam daje, a ves čas trepeta, da ne bi te svobode zlorabili v svojo nesrečo. Bog nas ima za zrele in odgovorne viničarje. In ker je tako, tudi sami ne moremo ravnati drugače. Nobenih sadov ne bomo pridelali, če tudi sami Gospodu ne izročimo svojega srca. Naše srce mora biti pri njem, šele potem bo tudi nekaj sadov. Takšnega viničarja Gospodar zanesljivo ne bo odstranil in mu ne bo vzel vinograda. To pa je tisto, kar nam je od vsega najbolj želel danes povedati: naj bomo z njim kakor mladika s trto; v evharistiji nam ponuja življenjski sok, hrano, da bomo mogli obroditi sadove. Amen.
Franc Likar, župnik
