Kako Bog gleda na človeka? To vprašanje nam kristjanom ne bi nikoli smelo dati miru. Kakšnega me vidi Bog, kaj od mene pričakuje.
Sveto pismo je polno odgovorov na to vprašanje. Zgovorno nam o tem spregovori današnja Božja beseda. Po preroku Ezekijelu nam v prvem berilu nam pove, kako Bog presoja naša dejanja: človek, ki je bil morda vse življenje na zunaj videti pravičen, je lahko v svojem srcu zelo daleč od Boga. Ta ne bo živel, ne bo gledal Boga. Na drugi strani pa je lahko človek, ki je vse življenje ravnal krivično in bil daleč od Bog, in so ga takšnega poznali vsi ljudje, se bo morda spreobrnil tik pred smrtjo. Ta bo živel, bo gledal Boga. Bog se ba bo razveselil, saj je njegova največja želja v tem, da se človek spreobrne in živi.
To sporočilo lepo razvije tudi Jezus v evangeliju, v priliki o neenakih sinovih. Prvi je očetu najprej rekel, da noče na delo v vinograd, pozneje pa se je premislil in šel. Njegova beseda, ki jo je izrekel očetu, je bila napačna, očeta je prizadela. Toda svoje napačne besede je popravil z dejanjem. Vsi pritrjujemo temu, da v življenju štejejo dejanja, na besede. Tudi Bogu so ljubša naša dejanja kot naše besede. Spomnimo se na Jezusov opomin: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi Gospod, Gospod, ampak kdor izpolni voljo nebeškega Očeta.« Drugi sin je videti neoporečen in spoštljiv do očeta. Očetu obljubi, a obljube ne izpolni. Ni se odločil, ostal je pri obljubi.
Evangelij pravi, da je Jezus to priliko povedal starešinam ljudstva, mi bi danes rekli politikom. Politiki običajno lepo govorijo, veliko obljubljajo in navadno precej manj storijo. Enako kot starešinam ljudstva je priliko povedal verskim voditeljem. Vse, kar govorijo, drži in je pravilno, a se ne trudijo tako živeti. Ene in druge je Jezus skrbno opazoval in zato tudi dobro poznal.
Ugotovitev Jezusovih poslušalcev, namreč, da je pravilno ravnal sin, ki se je po svojih napačnih besedah odločil za pravilno ravnanje, nam pove, kako nas Bog v resnici vidi in kaj od nas pričakuje. Pričakuje spreobrnjenje. Spreobrnjenje je v tem, da človek spozna svojo napačno odločitev, mu jo obžaluje in se odloči drugače.
To nam je sicer zelo jasno in razumljivo, vendar je tu še ena težava. Očetovo povabilo v vinograd velja obema sinovoma enako, za oba je enako obvezujoče, a sta pri odločanju oba popolnoma svobodna. Včasih se človek vpraša, kako je mogoče, je Bog tako pomembno stvar kot je naše večno zveličanje prepustil nečemu tako mlahavemu, kot je naša svobodna volja. Bog resnično noče nobene prisile, niti takrat, ko gre za našo večno srečo. Tako skrajno ceni našo svobodo. Če me kaj pomirja v življenju Cerkve, je prav ta svoboda, v kateri se ljudje odločajo in odločamo: nobene prisile. Kdor trdi, da Cerkev ljudem vsiljuje to in ono, Cerkve gotove ne pozna, ali pa je prišel do njene popačene podobe. Nihče ni prisiljen, da moli, da prejema zakramente, da hodi k spovedi in maši, k verouku, k birmi, da se cerkveno poroči. Vse je prepuščeno človekovi odločitvi. Pravilno pa se bo odločil, če bo v njem zmagalo spoznanje: Bog me ljubi, Bog je moč Oče in ne gospodar, ki me sili na delo. Toda te Očetove ljubezni ne bomo spoznali, če bomo ostali samo pri lepih besedah. Očeta bomo spoznali, če stopimo v vinograd, če zaživimo z njim, če mu pomagamo v vinogradu delati dobro. On si najbolj želi, da se skupaj z njim trudimo, se z njim sklanjamo in brišemo potno čelo.
Ob tem pa lahko sklenemo, da v evangeljski priliki manjka še tretji sin: tisti, ki bo obljubil in šel. Bog želi, da je vsak od nas ta tretji sin, ki bomo svoje obljube, dane pri krstu tudi izpolnjevali in živeli.
Franc Likar, župnik
