Kako je z odpuščanjem? Te neprijetne in težke teme se loteva današnji evangelij. Odpustiti je namreč treba 70x7x = vedno. Odpuščanje je nekaj resnega, za človeka zelo težkega in neredko tudi nemogočega. O tem ne moremo govoriti lahkotno, ne da bi se zavedali tega, kar se zahteva od užaljenega človeka, od katerega pričakujemo, da bo odpustil.
Skupaj z zapovedjo odpuščanja je potrebna tudi spodbuda, zakaj naj odpustimo. Jezus takšno spodbudo podaja v priliki, ki smo jo brali. Služabnik ni hotel odpustiti svojemu kolegu drobnarije, medtem ko je kralj njemu odpustil neznanski dolg. Sporočilo, zakaj je treba odpuščati bratom, je več kot jasno: zato, ker je Bog odpustil nam in ker nam še vedno odpušča. Jezus se ni omejil le na naročilo, ampak je najprej pokazal na sebi, kaj je odpuščanje. Ko so ga pribijali na križ, je molil z besedami: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« To so najbolj herojske besede, ki so bile kdaj izrečene na tem svetu. Oni so besneli proti njemu, mu trgali meso, on pa pravi: »Oče, odpusti jim!«
Ne le, da jim odpušča, ampak jih tudi opravičuje: »saj ne vedo, kaj delajo!« S tem nam Jezus ni dal samo zgleda odpuščanja, ampak nam je zaslužil tudi milost odpuščanja, se pravi, da tudi sami lahko prejmemo odpuščanje. Priskrbel nam je novo moč in sposobnost, ki ne prihaja od nas in iz nas, ampak iz vere, od Boga.
Prav to je tisto, kar razlikuje krščansko vero od vsake druge vere, čeprav mnoge učijo odpuščanje, a moči za odpuščanje ne dajo. Kristus pa daje tudi moč. Odpuščanje ni nekaj, kar bi bilo položeno človeku v njegovo naravo, kot je čut ljubezni, ali karkoli od tega, kar nam narekujejo naravni zakoni, na primer zapoved 'ne ubijaj'… Odpuščati ni v človekovi naravi, ampak se ji upira. Odpuščanje se niti ne poraja iz človekove odločitve, ampak naravnost od Kristusa. Moč odpuščanja si je mogoče edinole izprositi.
Drugo, kar je pomembno in nas uči ta prilika iz evangelija je, da moramo biti najprej sami pripravljeni sprejeti odpuščanje in biti zanj hvaležni. Služabnik, kateremu je kralj odpusti velik dolg, tega odpuščanja pravzaprav ni sprejel v svoji notranjosti. Gospodu ni bil hvaležen. Bog ve kaj si je mislil: saj se kralju sploh ne bo poznalo pri njegovem bogastvu, če mi odpusti tudi tako veliko vsoto; ali pa, da mu je gospodar dolžan odpustiti, je samo po sebi umevno, da odpusti; saj me je vse življenje izkoriščal, zato sem se tako zadolžil – ni mi dajal dovolj velike plače…. Žal je to logika, po katri se sami velikokrat obnašamo. Bog nima nobene dolžnosti, da nam odpušča. Tudi nam ne daje tistega, do česar imamo pravico. Ničesar ne meri in ne tehta, ampak nam daje vse: svojega sina. Naj nam znova zvenijo njegove besede s križa: »Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!«. Nobene dolžnosti ni imel, da je izrekel Očetu te besede. Nobene pravice nimamo, da Očetu izreče te besede za nas danes, v vsakem trenutku. Izgovarja jih zato, ker nas ljubi.
Vsi poznamo težavo: Ne morem odpustiti! Rad bi odpustil, pa ne zmorem. Nihče ne zmore. Zmore samo Božja milost v njem. Ta Božja milost, ki prihaja v nas s križa v Jezusovih besedah: »Oče, odpusti!«. Odpuščanje ni nikdar naša moč, ampak je Božja moč, ki deluje v nas, če zanjo prosimo in ji damo v sebi prostor. To pa naredimo šele takrat, ko smo resnično ganjeni nad tistim kupom dolga, ki je bil nam odpuščen. Hvaležnost za odpuščanje, ki smo ga sami deležni, nas more omehčati, da zmoremo odpuščati drugim tiste majhne dolgove, ki so resnično majhni v primerjavi s tem, kar nam je Bog, enim in drugim že neštetokrat odpustil. In sicer iz srca, ne samo iz ust. Podlaga tega, kar odpuščamo bližnjemu mora biti srce – se pravi ljubezen. Ker tega pogosto ne zmoremo, se krivica znova iz znova vrača v nas, kadarkoli srečamo tistega človeka ali pa že nanj pomislimo. Ker nismo odpustili iz srca.
Odpuščanje iz srca nas rešuje zagrenjenosti in užaljenosti zaradi velikih in majhnih krivic, ki se nam dogajajo. Kolikor se k Bogu obračamo za ta posebno milost, ki ji rečemo »dar odpuščanja«, toliko bolj lahko preraščamo neštete zamere, žalitve in krivice in v nas vse bolj ugaša želja po maščevanju. Daje nam moč za tisto odpuščanje, kakršnega nas uči Jezus, in ne pozna številk in ne meja.
Nenazadnje pa ne smemo prezreti niti besed ob koncu evangelija: »Tako bo nebeški Oče storil z vami, če ne odpustite.« Vedno obstaja tudi žalostna možnost, da Bog pozabi na svoje usmiljenje in nas bo presojal zgolj po merilih pravičnosti. A takrat bi nam bilo gorje. Medsebojno odpuščanje tako ostaja edina pot, ki nas lahko reši.
Frans Likar, župnik
