Že spet zahtevne in težke Božje besede. Zakaj so tako pogosto takšne? Kar naprej o križu, odpovedi, ponižnosti, krotkosti, kot da smo na svetu samo zato, da nas življenje tlači in trpinči.
Prvo berilo nam predstavlja preroka Jeremija, ki ga Bog pošilja oznanjat dobo trpljenja, nasilja in preizkušenj. Toda ljudstvo si pred tem oznanilom zatiska ušesa in raje posluša tiste preroke, ki se mu dobrikajo, češ, saj imamo vendar Gospodov tempelj, ki nas bo obvaroval hudega. Pa ne vedo, da bo Bog prav zaradi njihove nezvestobe dopustil, da bodo tujci ta tempelj podrli. Prerok Jeremija je ljudem v posmeh, razglašajo ga za neuravnovešenega, tako da še njega samega začne prevzemati skušnjava, da bi odstopil od Boga in od oznanila, ki ga je prejel. Občutek ima, da ga je Bog preslepil, da ga vleče za nos. Vendar pa po drugi strani v njem deluje Božja milost in ga nagovarja naj da ostane zvest in sprejme nase tudi trpljenje, ki mu ga bodo prizadeli ljudje. In je sprejel.
Zelo podobno nam o odpovedovanju in trpljenju govori Jezus v evangeliju. Vabi nas, naj sprejmemo vsak svoj križ, naj hodimo za njim po poti, po kateri gre sam, se pravi po poti križa. To je vabilo, ki ne zveni prijetno. Veliko lepše je slišati njegovo povabilo na gostijo, ali ko govori o ljubezni, o lepoti nebeškega kraljestva. Tukaj pa želi od nas, da se odpovemo samemu sebi, da se premagujemo in presegamo.
Presenetljivo je, da današnji evangeljski odlomek sledi tistemu, ki smo ga premišljevali prejšnjo nedeljo, ko je Jezus pohvalil Petrovo vero, mu obljubil ključe nebeškega kraljestva; danes pa ga ozmerja: »Poberi se satan, ne misliš po Božje, misliš po človeško.«
Kaj sedaj to pomeni? Nič drugega, ko to, da Peter še ne razume Jezusovega poslanstva. Peter je od Jezusa pričakoval ustanovitev mogočnega zemeljskega kraljestva, v resnici pa bo Jezus šel na križ. Pot v odrešenje bo vodila preko trpljenja in križa. To velja za Jezusa, za Petra in za vsakega človeka, ki mu bo sledil; torej tudi za nas. Če hočemo najti resnično, neminljivo življenje, se moramo biti pripravljeni odpovedovati užitkom zemeljskega življenja; grehu.
Toda pomembno je, da se naučimo razlikovati nekaj: Jezus ne zahteva, da se odpovemo tistemu, kar smo, temu, kar smo prejeli od Boga, ampak temu, kar smo »postali« sami, ali kar so iz nas naredili drugi ljudje mimo Božjega načrta in njegove volje. Mi smo Božja podoba, smo nekaj zelo dobrega, lepega in dragocenega. Ni se treba odpovedati temu, kar je ustvaril Bog, ampak temu, kar smo naredili sami. Da bi to bomo bolje razumeli, si pomagajmo s kakšno primerjavo iz umetnosti. Poglejmo kakšno umetnino, ki so jo sčasoma ljudje pokvarili s svojimi »modnimi dodatki« ali zamenjavami. Kaj je treba narediti? Te dodatke je treba odstraniti, da umetnina znova zasije v prvotni lepoti, taki, kot jo je dal umetnik, ko je ustvarjal. Ali kakšna dragocena slika, ki skozi stoletja oksidira, se zamaže do neprepoznavnosti. Treba jo je očistiti, restavrirati….
Tako je z nami in na to misli Jezus, ko pravi naj se odpovemo sebi: tistim navadam, mišljenjem, obnašanjem, ki smo jih sami navlekli nase ali pa so nam jih nametali drugi. Tega ni malo. Svojo Božjo podobo prevlečemo bolj ali manj debelo plastjo sedmerih glavnih grehov: napuh, lakomnost, nečistost, nevoščljivost, požrešnost, jeza, lenoba. Sveti Pavel to iznakaženo podobo imenuje »zemeljska podoba«, ki je v nasprotju z »nebeško podobo«, podobnostjo Jezusu.
Odpovedati se sebi tako ni dejanje, ki bi vodilo v konec in smrt, ampak v življenje, v lepoto in veselje. Judje so v Jeremijevem času mislili, da jih bo obvarovalo to, da so izvoljeni, da imajo tempelj, da ga obiskujejo. Ne. Nesreč, trpljenja, gorja, tudi vojn in kakršnega koli nasilja nas bo obvarovala ena sama stvar: odpoved sebi.
»Odpovedati se« pomeni reči »ne« neštetim slabim stvarem, ki silijo v nas. Na televiziji je razvratna oddaja, jaz pa ji rečem »ne«, s tem ne bom mazal svojih oči in srca. To je odpoved sebi. Takšnih in drugačnih priložnosti za odpoved sebi je brez števila. Vsakokrat, ko rečemo »ne« grehu, rečemo »da« ljubezni; ko rečemo »ne« sebi, rečemo »da« bližnjemu; ko se odpovemo sebi, se odločimo za drugega. V tem je resnično življenje.
Filozof Kierkegaard omenja primer dveh mladih ljudi, ki sta se spoznala in vzljubila. Težava je v tem, da nista istega naroda in se ne moreta pogovarjati, ker ne razumeta jezika drug drugega. Potrebno je, da se eden nauči jezika drugega. Tako se dogaja med nami in Bogom. Mi govorimo »zemeljski« jezik, Bog pa »nebeški«; naš je jezik sebičnosti, njegov je jezik ljubezni. Odpovedati se sebi pomni naučiti se jezika, ki ga govori Bog. Zaželimo si – tudi glede na začetek novega šolskega leta, da bi bili uspešni tudi v učenju jezika, ki ga uči Bog.
Franc Likar, župnik
