V Božji besedi današnje nedelje nekajkrat slišimo besedo o ključih. Prerok Izaija navaja Gospodove besede upravniku dvora Sobnu: »Na njegove rame bom dal ključ Davidove hiše.« Evangelist Matej pa opisuje znamenit dogodek, ko je Peter izpovedal vero v Jezusa in mu je nato Jezus rekel: »Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva.« V obeh pripovedih ima osrednje mesto beseda ključ. Ta beseda naj bo tudi ključ za razumevanje tega, kar nam Božja beseda danes želi sporočiti.
Današnji svet je tako urejen, da ima vsak človek pri sebi enega ali več ključev: ključe od hiš in stanovanj, avtomobilske ključe, ključe od omar; ključe, ki omogočajo dostop do računalnika in do mnogih sredstev elektronskega poslovanja.
Tudi v cerkvi ne gre brez ključev: od vrat, tabernaklja, kora, zakristije,… . Ključi so potrebni zaradi varnosti. Ključi zapirajo dostop. Vedno mora nekdo misliti, kaj mora biti zaklenjeno in do katerih stvari mora biti dostop omogočen tudi drugim ljudem.
Poleg takšnih ključev, ki jih držimo v rokah, pa pravimo, da imajo ljudje tudi drugačne ključe, na primer državni voditelji imajo ključe oblasti, ko postavljajo zakone in z njimi dovoljujejo in prepovedujejo, odpirajo ali zapirajo.
Če prerok Izaija še ne razkrije dovolj natančno, kakšna vrata odpirajo ključi, ki jih bo Gospod dal oskrbniku, pa Jezus Petru v evangeliju zelo jasno pove: dal mu bo ključe, ki odpirajo vrata v nebesa. Nebeško kraljestvo je dragocen svet kraj, ki je tudi zavarovan . Vanj ne more vdreti nič, kar ni sveto, kar ni Božje. Nebeško kraljestvo je dragocen zaklad, ki ga varujejo skrbno zaklenjena vrata. Jezus Kristus je s svojo smrtjo in vstajenjem ena vrata zaklenil, kakor piše Janez v knjigi Razodetja: »Bil sem mrtev, a glej, živim na vekov veke in imam ključe smrti in podzemlja.« Jezus je Gospodar smrti, ki je smrt premagal, za vse veke je zaklenil njena vrata.
Odklepa pa vrata nebeškega kraljestva, ki so bila do takrat zaklenjena. Kakšen preobrat se je zgodil!
Težava pa je pri nas ljudeh, ker imamo tudi sami kakšne ključe, moč odklepanja in zaklepanja. Imeti ključ namreč pomeni tudi, da si svoboden, da so ti zaupane stvari, ki od tebe terjajo veliko odgovornost. Če imaš ključ, si tudi odgovoren za tisto, kar ključ zaklepa in varuje. Zato včasih ljudje modro in previdno kakšnega ključa nočemo imeti, da ne bomo odgovorni in krivi, če se kaj zgodi. Raje vidimo, da imajo ključe drugi, mi pa ne. Vendar vedno ne gre tako. So ključi, ki so nam enostavno dani in jih moramo imeti. Tudi kristjani imamo ključe nebeškega kraljestva. Nima jih samo sveti Peter. Dobili smo jih pri krstu. Postali smo dediči nebes. S krstom smo dobili v roke ključe, da z njimi odpiramo vrata nebeškega kraljestva.
Ključi nebeškega kraljestva, ki smo jih prejeli pri krstu, pa še niso dokončno izgotovljeni. Te ključe vse življenje pilimo, brusimo in oblikujemo. Za to nam je zaupano tudi trojno orodje: vera, upanje in ljubezen. Kako se to dela, te ključarske obrti nas učijo mnogi ljudje: starši, duhovniki…. Eni so boljši, drugi slabši učitelji izdelovanja teh ključev. Predvsem se mi zdi, da so odlični učitelji nešteti svetniki, mučenci, Božji prijatelji in prijatelji ljudi. Te ključe moramo tako brusit, da bodo na koncu enaki kot tisti, ki jih drži v roki sveti Peter in bodo ustrezali nebeški ključavnici. Dovolj dela za vse življenje.
Še druga težava je: s temi ključi ne odpiramo vrat nebeškega kraljestva samo sebi, ampak tudi drugim. To pa je strašna in velika odgovornost, kajti v nevarnosti smo, da komu, ki bi mogel vstopiti, vrata zaklepamo: s svojo prešibko vero, z medlim upanjem, z ljubeznijo, ki nima prave ostrine… s slabim zgledom, s slabim življenjem. Tako ne le, da sami sebi ne pripravljamo vstopa v Božje kraljestvo, ampak oviramo še druge. Orodje mora biti dobro.
Včasih lahko kakšne ključe tudi vrnemo, si oddahnemo, ni več odgovornosti. Ključev nebeškega kraljestva pa ne moremo kar vrniti. Ko nam jih je Bog dal, je zelo zatrdil, da nam jih ne bo nikoli vzel nazaj, niti če mu jih bomo ponujali. Mnogi kristjani zapustijo Cerkev, gredo proč, toda ključe nosijo s seboj, nihče jih ne vrne, tudi jih nima komu. Vsak jih bo prinesel do nebeških vrat. Prosimo Gospoda, naj nas še naprej spodbuja, da jih bomo tako oblikovali, da se bodo prilegli tudi nebeški ključavnici.
Franc Likar, župnik
