Evangeljska pripoved, ki nam je danes postrežena, bi lahko imela naslov: »Kako je žena Kananejka premagala Jezusa s svojo vero.« Boga smemo prositi za duhovne in materialne dobrine. Vse naše prošnje pa morajo biti iz vere; to pomeni ljubezen do Boga; naše priznanje Boga, da ima on glavno besedo; naj se to, za kar prosimo, uresniči tako, kakor je Božja volja. Božja volja je nad našimi željami in hotenji.

Poganska žena je Jezusa prosila za zdravje hčerke. Dogodek je zelo dramatičen. Najprej jo Jezus povsem ignorira. Ona pa kar nadleguje, da je presedala apostolom, ki so Jezusa spremljali in ga zaradi tega prosili, naj jo usliši, da bo že enkrat nehala. Njegov prvi odgovor je bil, da je njegovo poslanstvo namenjeno le Izraelcem, ne pa poganom. Drugi odgovor je še hujši, naravnost žaljiv, ko pravi, da se kruh ne jemlje otrokom in meče psom. Judje so na splošno pogane primerjali s psi. Vsakdo bi se v tem trenutku užaljeno umaknil, žena pa se ni. Njena prošnja se je po vsaki Jezusovi zavrnitvi samo še stopnjevala. Nazadnje Jezus ne zmore več in pokaže svojo ganjenost ob ženini veri: »Velika je tvoja vera!« In storil je čudež. Čudežev pravzaprav ne dela Bog, ampak človekova vera. Jezus je bil pri svojih srečevanjih z ljudmi vedno iskalec vere. Vedno je z nekakšnim skritim termometrom meril vero tistih, ki so se mu približevali. Dvakrat se je zgodilo, da bi ta termometer skoraj počil. Enega od dogodkov smo pravkar slišali, drugi pa je primer rimskega stotnika, ko je Jezus vzkliknil: »Niti v Izraelu nisem našel tolikšne vere.«

Koliko stvari nas uči ta preprosta evangeljska pripoved. Eden najglobljih vzrokov trpljenja in največjih skrivnosti, so neuslišane molitve. Dolgo časa, morda ne samo dneve in mesece, ampak tudi leta, smo molili za določeno zadevo. Toda nič. Kot da je Bog gluh. Kanaanska žena pa je pred nami kot vzornica in učiteljica vztrajne molitve. Kot da bi dobesedno vzela besede preroka Izaija: »Vi, ki kličete Gospoda, ne mirujte. Ne dajte mu miru!«

Žena Jezusa resnično ni pustila pri miru. Ves čas njenega moledovanja, je Jezus trepetal za njeno vero; da se le ne bi obrnila proč, da le ne bi užaljena odstopila. Toda pred očmi vse drugih ljudi jo je moral preizkušati, da je lahko pohvalil njeno vero in s tem vsem povedal, kaj je potrebno za uslišanje prošenj: ne množica besed, ampak zaupna vera. Kdor ima trdno vero, se ne užali, Bogu ne zameri, se ne obrne proč od njega. Kakšno moč ima človek, ki ima vero. Jezus? Nekje pravi, da je ta moč primerljiva prestavljanju gora in ruvanju dreves.

Ta vera pa nima moči razuma ali mišic, ampak ima moč ponižnosti. Žena Kananejka je zgled ponižnosti. Nič nima proti, če spada v rod psov. S tem se celo strinja; taka sem, res nisem kaj dosti vredna. Le kdo danes o sebi tako misli?

Resnično veren je lahko samo ponižen človek; človek, ki prizna svojo odvisnost od Boga. Poslušati Božje ukaze? Komur ne ukazuje Bog, mu ukazujejo vsi drugi; pa ne samo ljudje, ampak celo stvari. Ukazujejo mu strasti, grehi, ukazuje mu javno mnenje, ukazuje mu moda, tekmovalnost, potrošništvo, ukazujejo mu reklame.

Vera ponižnih ljudi, tistih, ki imajo o sebi skromno mnenje, priznavajo pa Boga kot tistega, od kogar vse prejemajo, dela velike reči. Pomislimo samo na našega arhitekta Plečnika. Vedno je poudarjal to, da samo orodje v Božjih rokah in njemu se je zahvaljeval za vse mojstrovine, ki so prišle iz njega. Čutil je, kako bi pod njegovimi umetninami moral v resnici biti podpisan Bog in ne on. Ko je nemški pesnik Heine stal pred veliko katedralo v Antwerpnu je ves prevzet vzkliknil: »Da, tiste čase so ljudje imeli vero. Mi imamo danes samo še mnenja. Toda z mnenji se ne gradijo katedrale.«

Velike reči se delajo z vero, ne z glavami, polnimi idej in predlogov. V Kananejski ženi je bila resnično samo vera; z ničemer drugim se ni mogla ponašati. Še krvi ni bila prave.

Izraelci pa so imeli pravo, izvoljeno kri. Vendar jih to še ni naredilo resničnih Božjih prijateljev. Prej kot kaj drugega so bili spotika. Tega se moramo varovati tudi mi, zato nam je danes ponujena ta prilika. Paziti moramo, da ne bomo drugim bolj ovira kot pomoč na poti k Bogu, s svojo prešibko vero, prešibko in premalo vztrajno molitvijo.

Z zgledom in podporo žene kananejke ga bomo prosili za to, kar nam je potrebno. In če nas bo Božji odgovor kdaj razočaral, naj nam da moč, da se naše zaupanje ne zmanjša.

Franc Likar, župnik