»Malovernež, zakaj si podvomil?« V tem vprašanju, ki ga je Jezus postavil prestrašenemu apostolu Petru je vprašanje tudi za nas: kako je z našo vero. Priznati moramo, da je večkrat neka mešanica zaupanja in dvoma, poguma in strahu. Bega nas nešteto stvari in sprašujemo se, kaj je res in kaj ne. Ali je Bog resnična opora, na katero se je vredno nasloniti. Ali Bog resnično vodi usodo sveta, ko pa se dogaja toliko težkih stvari, nesreč in gorja, da je v tem težko zaznati kakšno Božjo bližino.

Prav lahko razumemo primerjavo, ki nam jo glede vere podaja današnja Božja beseda. Najprej prvo berilo, v katerem nastopa prerok Elija. Kaj vse je ta mož pretrpel, zlasti zaradi preganjanja s strani kralja Ahaza in njegove žene Jezabele. Vse okrog njega se je treslo v nasilju, kamor se je obrnil, povsod sama krivica. Ni čudno, da se je spraševal, kje je vendar Bog, zakaj ne ukrepa. Končno, zakaj mora on, ki se je tako postavljal za Jahveja in se zavzemal za vero vanj, prestajati takšno trpljenje, da je prišel do točke, ko si je želel smrti.

Večno vprašanje, ki si ga iz dneva v dan, iz roda v rod postavljamo ljudje in iščemo odgovor. Kako odgovarja Bog? Tako, kot smo slišali. Elija je čakal, da se bo Bog razodel kot maščevalec, pa se ni. Ni se oglasil v grmenju, potresu, požaru, viharju. Razodel pa se mu je v tihem, lahnem šumljanju. Ta preprosta, pa čudovita prispodoba razkriva pravi obraz Boga in način njegovega delovanja. Bog je v svojem bistvu dobrota, milina, nežna in blaga ljubezen. Bog deluje v človeku, ki je umirjen, lahko govori v tišini človekovega srca. Bog govori brez grmenja, brez zastraševanja, ampak z mirno gotovostjo, da je tukaj. »Jaz sem s teboj« je šepetal obupanemu in naveličanemu Eliju. Elija se naenkrat zave, da Bog vodi dogajanje sveta kljub temu, da se nič ne sliši, da nič ne ropota in ne razbija. Če bi prihajal s hrupom, ga človek ne bi prepoznal in bi le še siloviteje zaganjal proti njemu, proti stvarstvu, proti sočloveku.

Ta nauk lepo povzema in dopolni evangelij. Jezusovi učenci so v čolnu, veter jim je nasproten, čoln premetava. Ob četrti nočni straži, torej ko se je že danilo, so zagledali Jezusa, ki je stopal po vodi njim naproti. Prestrašili so se, mislili so, da je prikazen. Prvi ga je prepoznal Peter, stopil je iz čolna in uspelo mu je hoditi po morju, kakor je hodil Jezus. A se je zbal in začel potapljati. Jezus mu je pomagal, skupaj sta stopila v čoln in veter se je polegel.

Ta čoln iz prilike kristjani prepoznavamo kot Kristusovo Cerkev. Na tem čolnu smo mi. Temu čolnu, kot pravi Jezus, je veter nasproten in viharji ga premetavajo. Mi, ki smo na čolnu, smo več ali manj vedno v strahu, kaj bo z nami. Tem strahovom se pridružijo še vsakovrstni dvomi: ali nas je kapitan zapustil, ali sploh kdo ve za nas. Ali se kot kristjani in kot člani Cerkve, ne počutimo kot neke vrste brodolomci v tem svetu? Ali je sploh Kristus prisoten v Cerkvi; ali ni morda kje drugje? Marsikoga prevzame misel, da bi izstopi iz čolna in gre Jezusa iskat na svojo pest, po svoje, drugam. Tako se je odločil Peter. A ni šlo, njegova vera je bila prešibka. Kdor čoln zapusti, je izpostavljen mnogim nevarnostim. Vera posameznika je preslabotna, da bi se spopadla z valovi in viharji. Zato je modro ostati na čolnu, v skupnosti. Danes je to še kako pomembno; kristjan ohrani vero, ostane kristjan in kot kristjan preživi, če je povezan s skupnostjo; če se odloči, da bo sam iskal svojo pot do Boga, mimo Cerkve in brez skupnosti, ga bodo valovi odnesli.

Drugo sporočilo se nanaša na čas, ko se je to dogajalo.

Jezus se približa učencem, ko noč že mineva, ko so na koncu svojih moči in jih niti bližina dneva več ne more opogumiti. Jezus jih je pustil, da so se dodobra namučili. S tem so tudi spoznali, koliko zmorejo sami. Izmučeni so spoznali, da se sami ne morejo rešiti. Kako pomembna šola za toliko ljudi, ki mislijo, da zmorejo vse sami, da je vse v njihovih rokah, v njihovem znanju in moči.

Po drugi strani pa apostoli s svojim nočnim prizadevanjem učijo tudi nas, namreč, da se je z valovi treba boriti. Apostoli so v tisti noči, ko Jezusa ni bilo, dali vse od sebe. Z valovi nevere, z vetrovi, ki butajo v vero posameznika, v vero krščanskih družin, z valovi, ki so tako ali drugače nasprotni Cerkvi, se je treba boriti. Jezus nas pusti, da naredimo vse, kar je v naši moči. Ne smemo se zanašati, da se bo Bog boril namesto nas, da bo storil tisto, kar lahko storimo sami. Bog ne bo kar sam od sebe reševal valov današnje nevere in vseh viharjev zla, ki butajo po svetu.

Bog ne rešuje naše lahkomiselnosti; ne bo skrbel za to, da ne bomo oblečeni padli v vodo. Bo pa stopil v čoln, ko bomo spoznali svoje meje in se z mero prepustili njegovemu vodstvu.

Prosimo ga, naj nas ne neha opogumljati.

Franc Likar, župnik