Eden najslavnejših slikarjev v zgodovini – Rafaello je leta 1520 naslikal prizor Jezusove spremenitve na gori: polno svetlobe in zlatega sijaja. Človeka kar vleče, da bi se tudi sam znašel ob treh apostolih in z njimi užival v lepoti, ki jim jo je pripravil Jezus. Človeka vleče tja, kjer je kaj lepega. Vlečejo nas spomini na lepe kraje, ki smo jih kdaj obiskali in smo rekli: »sem bi pa še kdaj rad prišel.« Ob lepoti se človek spočije, osveži in dobi novo moč, da z lažjim korakom spet vstopi v vsakdan.
Nekaj takega so doživeli apostoli v dogodku Jezusove spremenitve na gori. Bili so tako prevzeti, da bi tam najraje kar ostali. Doživeli so nebeško lepoto, približala so se jim nebesa, cilj njihovega hrepenenja in hrepenenja vsakega človeka. Ta dogodek je bil tudi potrditev, da je pot, po kateri hodijo – namreč hoja za Jezusom – pravilna; da jih Jezus ne vleče za nos, da jim ne obljublja nečesa, česar sploh ni. V tem dogodku so doživeli potrditev tega, kar jim je Jezus tri leta oznanjal. Doživeli so, da nebesa niso prazna beseda, da so resničnost, katera čaka človeka na koncu poti.
Apostol Peter, ki je bil priča temu dogodku, je drugem berilu glede tega jasen: »Nismo se oprijeli izmišljenih bajk, ampak smo na lastne oči videli njegovo veličino.« Čeprav to Petrovo pričevanje odmeva že dva tisoč let, ni izmišljena bajka, ni pravljica. Bajke in pravljice nastajajo in ugašajo. Čeprav so že mnogi trudili, da bi Kristusov evangelij razglasili za pravljico, evangelij živi drugače kot pravljice; iz njega prihaja življenje. Okleniti se Kristusa je vse kaj drugega kot okleniti se izmišljene bajke. Evangelij ni zgodba o Petru Klepcu ali Martinu Krpanu, čeprav človeka pobožajo s tisto slo po maščevanju, ki je tako živa v človeku in ga noče zapustiti. Evangelij je zgodba o križu. To je tisto, kar je Jezus v resnici želel sporočiti učencem, ki so se na gori ob njem tako lepo počutili – kot v pravljici. Hoja za njim je hoja v trpljenje in smrt, v poraz. Evangelij je zgodba, ki na tem svetu navadno nima srečnega konca; njen srečen konec je na drugi strani – na tisti strani, ki jo je Jezus nekoliko odstrl apostolom na gori Tabor. Bajka in pravljica od človeka ne zahtevata nič, dovolj jo je poslušati in ti je ob njej prijetno; evangelij pa zahteva sestop z gore. Za Jezusovega učenca ni lahke poti, v nebesa ne vodijo bližnjice, kakor so mislili učenci, ko so hoteli postavljati tri šotore. Živeti je treba v dolini, ki zna biti tudi »solzna dolina«.
Toda ta dolina je obsijana s svetlobo, ki prihaja z gore: to je vstajenjska slava Kristusa, ki nam skupaj s svetlobo pošilja pomoč zakramentov, ki so sadovi njegovega vstajenja. Z njihovo močjo živimo v dolini in ne pozabimo na goro. Pošilja nam znamenja, da ne pozabimo na goro in na njeno lepoto. Zelo dramatično opisuje znamenja Božjega spremstva prerok Danijel v prvem berilu; Staroletni ogrnjen v blesteča oblačila, sijajen prestol, ognjeni plameni, ognjena reka. Bajka ali pravljica? Ne, to je govorica Boga, ki človeku sporoča, da ni pozabil nanj.
Vera je en sam svet čudovitih in veličastnih Božjih znamenj, ki nam kažejo pot po dolini naših vsakdanjih poti. Kolikokrat se nam zgodi znamenje Božje bližine, nad katerim ostrmimo: seveda, če ga prepoznamo. Prerok Danijel in apostoli Peter, Jakob in Janez so jih prepoznali. Znamenja, ki opogumljajo, kadar je človek potrt in zmeden, ki svarijo, kadar je človek na tem, da izgubi smer. To so znamenja, ki zagotavljajo varnost, s katerimi Bog daje človeku potrditev, da je pot pravilna. Priznajmo, da je v življenju vsakega od nas veliko znamenj, ki naj jih Bog pošilja kot odgovor na našo zvestobo, na našo ljubezen; tudi na naše prošnje in naša razočaranja. Ne manjka jih, vsak dan nam jih Bog siplje, da z njimi osveži našo vero, da se ne prepustimo zaspanosti ali pa strahu pred prihodnostjo. Današnji praznik nas uči, da je kakor sedanjost, tudi prihodnost Božja.
Zato prosimo Gospoda, naj nam odpira notranji pogled, da ne bomo prezrli njegovih znamenj, s katerimi nas vodi in krepi našo vero.
Franc Likar, župnik
