Matejev evangelij v trinajstem poglavju, ki ga prebiramo že nekaj nedelj, govori o Božjem kraljestvu v prilikah. Kar treh prilik smo bili deležni danes: o zakladu, skritem na njivi, o trgovcu z biseri in o ribiški mreži. Te prilike Jezus pripoveduje tako, da nas z njimi vabi k zavzetosti za Božje kraljestvo. Božje kraljestvo ni nekaj, kar bi bilo človeku dano kar tako. Božje kraljestvo je treba iskati, se zanj truditi. Za darove Božjega kraljestva se je treba marsičemu drugemu odpovedati. Tudi pri mnogih stvareh, ki sestavljajo naše življenje je tako. Za tiste stvari, ki nam nekaj pomenijo, ki jih imamo rad, smo pripravljeni tudi marsikaj žrtvovati. S tem se vsi strinjamo in vsak od nas ima glede tega marsikatero osebno izkušnjo.
Kako velik zaklad pa je v resnici za nas Božje kraljestvo, naša vera? Bog želi, da je njegovo kraljestvo naš največji zaklad. S tem ne zahteva od nas preveč, saj je to edini zaklad, ki je večen in je od njega odvisna naša večnost. Največji zaklad je večno življenje. Koliko se trudimo in kaj naredimo, da bi ga dosegli. Koliko vlagamo v iskanje tega zaklada in v doseganje njegovih darov, ki so nam namenjeni že na tem svetu? Danes smo obdani z idejami, da zaklada sploh ni. To mnoge bega in spravlja v malodušje in iz malodušja v nevero. Toda Jezus nam danes zagotavlja: zaklad zanesljivo JE! Obstaja, le odnehati ne smemo pri njegovem iskanju.
V današnjih prilikah o Božjem kraljestvu nas Jezus opozarja, da ni vseeno, kakšen odnos zavzamemo do teh vprašanj. Božje kraljestvo je edinstven zaklad, zaradi katerega je razumen človek pripravljen opustiti vse, kar ga od njega oddaljuje. Resnično bogastvo ni bogastvo tega sveta, ni to, kar nas zabava in kratkočasi; resnični zakladi so duhovne narave, neminljivi Božji darovi, ki se ne tehtajo in ne merijo. Tukaj veljajo Jezusove besede Lazarjevi sestri Marti (včeraj smo obhajali njen god): »Skrbi in vznemirja te mnogo stvari, a eno je potrebno.« Potrebno je to, da dosežemo večno življenje. Vse drugo je v primerjavi s tem, kakor nič. Kdor ima ta zaklad, zaklad vere, ima vse; kdor tega nima, nima nič, čeprav bi si pridobil ves svet. Skrb za Božje kraljestvo je prva in največja človekova naloga. Apostol Pavel pravi, da ima vse drugo za smeti, samo, da ga doseže.
Kako daleč smo včasih od te pristno krščanske usmerjenosti. Koliko časa, denarja, skrbi in energije porabimo za stvari, ki nas ne morejo potešiti, narediti srečnih, ali pa jim to uspe za bežen trenutek. Za tisto eno potrebno pa nam zmanjkuje volje in časa, ljubezni in prizadevanja. In vendar tu ne gre samo za naše stvari, ampak za nas same, za našo neminljivo srečo. Zato bi morali biti pripravljeni postaviti na kocko vse, samo da pridemo do svojega zaklada.
Ta zaklad je skrit in ga ni lahko najti, pravi prilika. Zakrivajo nam ga svetne skrbi, skrbi vsakdanjega življenja. Dostikrat ta zaklad odrinemo čisto nekam na rob in s tem tvegamo, da ga izgubimo.
Zaklad zahteva mnogo žrtev in boleče odpovedi. Jezus je bogatemu mladeniču, ki ga je vprašal, kaj naj stori, da doseže večno življenje, rekel: »Pojdi, prodaj, kar imaš in imel boš zaklad v nebesih!« Kdor hoče ohraniti zaklad vere in Božjih darov, mora vsak dan prodajati in se odpovedovati neštetim stvarem, ki jemljejo prostor temu, kar je Božjega.
Mnogim se zdijo Božji darovi, Božje kraljestvo, nekaj preveč meglenega in neoprijemljivega ter nerazumljivega. In zato se zanj ne ogrejejo in Božjih darov ne vzljubijo.
Zgodba pripoveduje o ženi, ki je živela v silni revščini. V Ameriki pa je imela sina. Sosed jo je nekoč vprašal, ali se sin nič ne oglasi. »O, seveda. Piše mi sicer ne, ker ve, da ne znam brat, a redno mi pošilja slike.« Ker se je sosedu to zdelo sumljivo, jo je prosil, naj mu pokaže te slike. Pokazala mu jih je in v resnici so bili dolarski bankovci. Uboga žena ni poznala denarja, a ker so jo bankovci, te slike, spominjali na sina, jih ni vrgla proč.
Iz zaklada vere marsičesa ne razumemo, na primer iz Svetega pisma in cerkvenega nauka…; za marsikaj ne vemo, zakaj je tako in ne drugače. Toda, ker imamo zaklad radi, ker imamo radi tistega, ki nam ga pošilja, ga ne zavržemo, ampak ljubeče držimo ob sebi in nam bogati življenje.
Biti moraš kot trgovec z biseri, ki se svojega odkritja veseli. Svoje pripadnosti Bogu, svojega Božjega otroštva se moramo dan za dnem veseliti, ne pa, da nam je v breme, ki ga z muko in komaj vlečemo za seboj. Prosimo Gospoda, da nam tega veselja, veselja, da smo kristjani, da smo njegovi, da smo člani njegovega Božjega ljudstva in kraljestva ne bi nikoli zmanjkalo.
Franc Likar, župnik
