Kakor prejšnjo nedeljo, tudi danes Jezus razlaga vsebino Božjega kraljestva s podobo semena. Kakor je za seme pomembno, na kakšna tla pade, je pomembno tudi, kaj spremlja njegovo rast: ali raste na čisti ali na plevelni njivi. S podobo plevela na njivi nas Jezus opozori na nevarnosti, ki pretijo Božjemu kraljestvu in se kakor plevel pomešajo med to, kar je dobrega in dobremu jemljejo življenjsko moč.
Plevel ima neko prednost pred semenom. Skrbi le zase, ne briga ga, če vse okrog sebe uniči, zatre in zaduši; da le sam uspeva. Žito, dobro seme pa je drugačno: ne živi zase in ne raste zase, ampak za druge; za človeka, da bi zanj postalo hrana, da bi iz njegove rasti človek živel.
V priliki je gospodar vsejal dobro seme na svoji njivi. Navadno se zemljo pripravljali hlapci, sejal pa je vedno gospodar. V priliki je sejalec Bog, ki v ta svet in še posebej v človeka seje dobro seme. Vse, kar je dobrega na tem svetu, raste iz Božje setve. Vendar se v to setev in rast vmeša tudi hudič s svojo setvijo. Jezus se tega zaveda in želi, da se tega zavedamo tudi mi. Jezus pravi, da ta plevel, ljuljka, raste skupaj z dobrim semenom. Zakaj Jezus med tisoči vrst plevelov omenja prav ljuljko? Verjetno zato, ker je ljuljka zelo podobna pšenici; podobno je tudi zrnje, le da je ljuljkino nekoliko temnejše. Poleg tega pušča grenak okus, ali celo zastrupitev, nekakšno pijanost. Zato tudi razumemo, zakaj so Judje ta plevel, ki je bil zelo pogost, skrbno razbirali in ločevali od žitnega klasja. Uporabljali so ga za kurjavo. To so lahko delali šele ob žetvi. Ko ta plevel zraste med pšenico, ga ni mogoče več izruvati, ker se korenine pšenice in korenine ljuljke med seboj zelo prepletejo. Zato je edino, kar kmetu ostane to, da pusti rasti oboje skupaj in se ob žetvi odloči za zamudno delo prebiranja, pri čemer je potrebno tudi veliko potrpežljivosti.
Ob misli na to opravilo Jezus najde priložnost, da sporoči pomemben nauk: tudi za odstranjevanje slabega v človeku in v človeški skupnosti, v družbi, je potrebno veliko potrpežljivosti in veliko časa. Nič se ne da na hitro, na enkrat, na silo. Vsak ima svoje izkušnje, kako je to res, kadar želimo odstranit nekaj, kar se kot plevel razpreda v nas, v okolju, v drugih ljudeh. Kolikokrat bi radi druge ljudi naredili boljše, jih spremenili. In smo nepotrpežljivi. In ker smo nepotrpežljivi, smo zelo hitro tudi krivični, prehitri v sodbah in neprizanesljivi. Na to ravnanje nas opozarja tudi prvo berilo, ki smo ga brali iz knjige Modrosti. Božja svetost in veličina se odraža tudi v tem, da je Bog dobrotljiv in prizanesljiv. Pisatelj knjige Modrosti poveličuje Boga, ker »vsemu prizanaša« in »milo sodi« ter nas vodi s »prizanesljivostjo«. Smo drug drugemu prizanesljivi? Kako hitro nas zbode vsaka malenkostna napaka, droben plevelček na našem bližnjem, namesto, da bi bili pozorni na toliko lepega in plemenitega, kar krasi vsakega našega bližnjega. Saj ni treba, da ga na zunaj hvalimo, v svojem srcu se Bogu zahvaljujmo zanj in se brez zavisti veselimo njegovih uspehov. In če že moramo kaj presojati: kot starši, kot možje in žene, nimamo pravice biti osorni, ostri in neusmiljeni. Saj Bog z nami ni osoren, oster in neusmiljen. Ko slišimo za napake drugih: so naši odzivi usmiljeni ali obtoževalni? Prosimo Božjo modrost za moč prizanesljivosti in dobrohotnosti.
Sveto pismo večkrat uporablja izraz, ki ga mi skoraj en poznamo in še manj živimo: »ljudomil«. Z milino napolnjevati naše medsebojne odnose. Nismo ljudomili, če tako hitro na bližnjih najdemo vrsto nepopolnosti, hkrati pa smo prizanesljivi s svojimi nepopolnostmi. S krepostjo ljudomilosti gledamo dobro v vsakem človeku. Če v drugih gledamo dobro, bo dobro v njih in v nas naraščalo in bo vse manj prostora za ljuljko, za plevel greha slabih navad in ravnanj.
Bog nas tudi »navdaja z upanjem«, še pravi knjiga Modrosti; kajti po grehih nam daje čas za pokoro. Bog nam daje čas, da se spremenimo, saj dobro ve, da to ni preprosto in da čas potrebujemo. Ali tudi mi damo drugim čas, da se poboljšajo, čas, da se bodo začeli zavedati, kako ne ravnajo prav. Imajo pri nas dovolj časa. Ali pa smo jih že pri prvem spodrsljaju črtali iz svojega srca?
Prejšnje leto je bilo sveto leto usmiljenja. Papež Frančišek nas je želel spodbuditi, naj usmiljenje postane naša življenjska drža, saj bomo samo tako dali našemu svetu priložnost, da napredoval v dobrem in ne v slabem. Samo tako bo med nami več dobrega kot slabega in bo dobro zmagovalo.
Franc Likar, župnik
