V središču današnjega bogoslužja je tema o Božji besedi. Prvo berilo jo primerja s podobo dežja, ki prihaja z neba in se ne vrača, dokler zemlje ne napoji in ji da pogoje za rodovitnost in rast, da bi dala človeku sadove za življenje. Dež je za rastlinstvo na zemlji prinašalec življenja. V njegovi moči vse vzklije in ozeleni. Tako tudi Božja beseda: kamor pade, tam vzklije življenje. V pismu Hebrejcem beremo: »Božja beseda je živa in silovita.« Takšna je, da kakor dež pronica v globine srca, razkriva njegova čustva in misli, namene in načrte ter postavlja človeka pred odločitev.
Jezus nas v razmišljanju popelje še naprej. V Božji besedi je navzoče življenje, kakor v semenu. Tu je življenje nevidno, potrebna je vera, kot jo ima sejalec, ko meče seme v zemljo. Božja beseda, ki jo poslušamo, ima v sebi nevidno življenje; tako nevidno, da ga ni prav nič težko spregledat. To seme z lahkoto zanemariš, vržeš na tla, ga brezbrižno nekam založiš, celo vržeš v smetnjak, kakor se zgodi s semenom površnega sejalca, ki je metal med trnje, na kamnita tla, na cesto. Tukaj tudi dež nič ne pomaga.
Tukaj se srečujemo s skrivnostjo Božje velikodušnosti in človekove svobodne volje. Ko namreč poslušamo priliko o sejalcu, se nam porodi pomislek o skrbnosti sejalca. Biti bi moral bolj pazljiv pri svojem delu; on pa meče seme praktično na vse strani – kamor pade, pade. Samo nekatera semena, morda bolj po naključju padejo na rodovitno zemljo, kjer so pogoji za rast in bo iz njih nekaj zraslo.
Vendar je prav Bog ta sejalec. Seje širokosrčno, da ne rečemo razsipno, do te mere, da se ne ozira na to, ali bo dobil kaj povrnjeno, ali ne; svojo Besedo pošilja na vse strani: kamor pade, pade; tudi tja, kjer bo njegova beseda zavrnjena, pohojena, poteptana in zadušena. Bog namreč želi prav vsakemu človeku dati priložnost, da ga sliši, da njegovo besedo sprejme in po njej živi. S svojo besedo razmetuje, da v obilju pade vsepovsod. Ne gleda na to, ali se splača ali ne: na koncu ne bo nihče mogel reči, da je ni dobil, da do njega ni prišla.
V priliki se vsi prepoznamo tako kot njiva, pa tudi kot sejalci. Veliko truda , energije, prizadevanj vlagamo v neštete stvari in opravila, ki so del našega življenja. Prizadevamo si za vero, za vzgojo, za razumevanje, za materialno blaginjo. Kolikokrat se zgodi, da ni nobenih pravih rezultatov, nobenih sadov. Morda se to še zlasti čuti na področju duhovnih stvarnosti, na področju vere. To se dogaja staršem, učiteljem, katehetom. Koliko besed izrečemo otrokom in mladim, za katere želimo, da bi imele v sebi moč semena, pa padejo, da sami ne vemo kam. Kakor da vse zmečemo nekam mimo njih, mimo njihovih src.
Toda kaj se zgodi s semenom, če ga sploh ne posejemo? Prav tako propade, ne da bi mu dali vsaj možnost rasti. Najslabša izbira bi bila, če sploh ne bi sejali. Sejalec je sejalec samo takrat, kadar dejansko seje, ne takrat, ko nekje sedi križem rok. Jezus nam želi povedat, da je setev sejalčeva dolžnost, ne glede na njegove človeške računice, ali se splača ali ne. Tisto, kar Bog od človeka želi, da naredi, se vedno splača! Bog od človeka ne pričakuje nesmiselnih stvari!
Bog ne skopari s svojo besedo, ampak jo velikodušno daje. Najbolj noče tega, da bi njegova beseda ostala »zapakirana«. Ljudje moramo storiti vse, kar je v naši moči, da je podlaga, njiva, na katero bomo sejali, kar najbolje pripravljena, zdrava in čista. Ko bomo v ta namen vse naredili, ko bo ta njiva skrbno posejana, bomo z mirno vestjo rekli z evangelijem: »Nevredni hlapci smo, storili smo, kar smo bili dolžni storiti; kakor smo najbolje vedeli in znali….«
Ob vsem delu in ob vseh neuspešnih sejanjih se moramo varovati zagrenjenosti in razočaranja. Vedno moramo misliti na to, da Bog pač spoštuje človekovo svobodo. Noče nasilno vdirati v človekovo srce. Želi si prijateljstva z vsakim, vendar se nikomur ne vsiljuje. Kadarkoli Božje seme naleti na odprtost in sodelovanje, bo prineslo tudi dober sad. Bolj od tega, kaj in kako sejemo v srca drugih ljudi, je pomembno kakšna njiva smo mi sami; koliko smo rodovitni in sprejemljivi za dobro. Dobra njiva je kristjan, ki ga žeja po Božji besedi kakor po nebeškem dežju; kristjan, ki je Božjo vzljubil in se veseli vsakega njenega prihoda in se vanjo poglablja. Ta njiva je kristjan, ki ve, da človek ne more živeti samo od zemeljskega kruha, ampak tudi od Božje besede. Kristjan, ki kot Marija Božjo besedo premišljuje in ohranja v svojem srcu, da lahko prevzame njegovo mišljenje, njegove namene in sklepe, jih spreminja v dejanja evangeljska dejanja dobrote kot trideseteren ali stoteren sad.
V vlogi sejalca pa je kristjan poklican, da svoje delo opravlja z zaupanjem, velikodušnostjo in brez strahu. Najprej pa mora pustiti, da Božja beseda postane rodovitna v njem samem, šele potem bo mogla prinašati sadove tudi drugje.
Naj zaključim s psalmistom, ki pravi: »Mojo dušo žeja po tvoji besedi.« Prosimo Gospoda, naj bo ta žeja čim večja. Amen.
Franc Likar, župnik
