Jezus vabi k sebi ljudi, ki so utrujeni in obteženi z bremeni življenja. Utrujenost. Kdo je ne pozna: po napornem dnevu, po vsakdanjih skrbeh in opravkih, po trden in odgovornem delu, po vsem, kar drugi ljudje zahtevajo od tebe… Še od marsičesa smo ljudje utrujeni: od neuspehov in razočaranj, od krivic in nerazumevanj, ki se nam dogajajo. Kolikokrat se počutimo utrujeni in prazni in ni ne moči ne volje za naprej. Takrat si želimo miru, da bi se umaknili od vseh in od vsega, kar nas obdaja. Stran od obveznosti in opravkov, stran od ljudi, stran od okolja, ki nas utruja. Stran od vsega. Pa je to prava rešitev? Jezus pravi, da ne. Od nekoga se ne smemo oddaljiti: od njega: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom poživil.« Takšno Božje povabilo slišimo že v prvem berilu: »Silno se raduj, hči sionska, vzklikaj, hči jeruzalemska! Glej, tvoj kralj prihaja k tebi.« Ne samo, da nas Bog vabi k sebi, ampak nam gre tudi sam naproti. V nadaljevanju ga prerok Zaharija tudi opiše. Pravi, da je pravičen in zmagovit, predvsem pa krotak. Jezdi na osliču. Odpravlja sovraštvo na svetu in prinaša mir.
To je mesijanska napoved nas spominja na cvetno nedeljo in na Jezusov prihod v Jeruzalem, ko je jezdil na osličku. Bistvena vsebina tega sporočila je, da ne prihaja k človeku kakor prihajajo oblastniki, tisti, ki imajo veljavo, moč, oblast in denar. Prihaja preprosto za to, da bil človeku blizu v njegovih stiskah, v njegovi obteženosti. Prihaja, da človeka objame, da se človek pri njem odpočije, potem, ko mu z vseh strani ne dajo miru in se mora suženjsko vdinjati raznim velikašem. Jezus želi zavladati v človekovem srcu, da se kljub vsemu, kar ga dan za dnem muči in pritiska k tlom, počuti miren, ker ve, da ima zaveznika in varuha. To je Jezus.
Vsebina današnjega evangelija je jasen očitek vladarjem in oblastnikom, ker njihov cilj ni blagor ljudstva, ampak je cilj gospodovanje nad njimi: imeti jih za sužnje, ki jim bodo s svojim delom le večali bogastvo in moč. Kot da je zgodovina vedno ista, takrat kot danes. In še eno zlobo več imajo v sebi: izničiti veljavo Jezusove oblasti nad človekom. Vedo, da suženj ne sme imeti zaveznika, nekoga, h kateremu se bo zatekel. Človek danes ne sme imeti Boga, ker ne sme vedeti, kaj je pravičnost, poštenje, kaj je morala, kaj je zvestoba, kaj je ljubezen. Tega sodoben suženj ne sme okusiti, ker to gospodarja ogroža. Če pa jim kljub prizadevanjem ne uspe, da bi njihovi sužnji pozabili na Boga, jim Boga predstavijo kot pravljično bitje, sveto pismo kot zgodbo za otroke, bogoslužje za zapravljanje dragocenega časa. Da bi ga odtrgali od Boga, ga silijo v svoje obredje zabav. Vse z enim samim namenom: da ne bi imeli kam po tolažbo, da se ne bi utrujeni in obteženi imeli kam nasloniti.
Spomnimo se na podobnost z Izraelci, ki so bili sužnji v Egiptu. Kaj jih je reševalo, da so obstali in niso bili uničeni? Vera v Boga. Čeprav skrajno ponižani sužnji, so bili notranje svobodni. Njihove duše so klicale, jokale in molile k Bogu, česar faraon ni mogel preprečiti. Tudi danes ne more. Ko so želeli iti v puščavo, da bi darovali Jahveju svoje daritve, je faraon le še pomnožil njihovo tlako, da je bilo njihovo trpljenje še bolj neznosno. Ni uspel, saj so bile duše Izraelcev svobodne.
Jezus noče gospodovati nad človekom. Ker je sam popolnoma svoboden, želi, da bi to notranjo svobodo imeli tudi mi. Premalo jo je. Če bi jo današnji sužnji oz. kristjani, kakorkoli že rečemo – imeli več notranje svobode in bi se je tudi zavedali, faraoni ne bi imeli tolikšne moči. Utrujeni in obteženi, naslonjeni na Jezusovo srce, se šele zavemo svoje svobode in dostojanstva, ki nam ga nihče ne more vzeti.
Kdo to razume in kdo to zmore? V prem delu evangelija nam Jezus pove tudi to. Ne zmorejo modri in razumni, ampak mali. Z malimi je Jezus začel graditi Božje kraljestvo na zemlji, z betlehemskimi pastirji, s preprostimi ribiči, s tistimi, ki so bili pripravljeni ponižno priznati svojo nepopolnost in nemoč. Mogočneži, bogataši, »veleučenjaki« nikoli niso gradili Božjega kraljestva in tudi danes ga ne. Zato jih Jezus ne blagruje. Blagruje pa tiste, ki preprosto vzamejo vsak dan svoj jarem in se učijo od njega, kako se ga nosi. Čemu je namenjen jarem? Temu, da te ko vlečeš voz, ne tišči. Vleči za seboj bremena življenja z Jezusom, manj tišči. Zato Jezus pravi, da je njegov jarem prijeten. Seveda pa to velja samo za tistega, ki ima dovolj krotkosti in ponižnosti. Samo mali, krotki in ponižni, nosijo jarem Božjih zapovedi tako, da jih ne tiščijo in v njih ne godrnjajo.
Naj nam Gospod podeli vse to, kar nam je potrebno, da se ga bomo radi oklepali in našli v njem mir svojim dušam.
Franc Likar, župnik
