Jezus na vsak način hoče biti v našem življenju na prvem mestu, vedno in povsod. Ni zadovoljen z ostanki naše ljubezni. Ni zadovoljen samo s tistimi trenutki našega časa, ko ne vemo, kaj bi počeli pa se spomnimo nanj.
Ni ga mogoče ljubiti manj, kot kogarkoli drugega. Zakaj ne? Ker je on ljubezen in nas brez njegove ljubezni sploh ne bi bilo. »Ljubim Kristusa, moje življenje, ker me je on prvi ljubil in dal zame sam sebe«, pravi apostol Pavel. Na njegovo popolno ljubezen do mene lahko tudi sam odgovorim samo s popolno, prvo in najvišjo ljubeznijo do njega. Kdor ljubi, ne misli nase, ne misli na nič drugega, kakor samo na tistega, ki ga ljubi. Zato mora biti Jezus v našem življenju na prvem mestu, ali pa ga v našem življenju sploh ni.
Sledi beseda o križu: »Kdor ne vzame svojega križa da ga nosi za menoj, ni mene vreden.« S križem nam je dokazal, da je njegova ljubezen do nas največja, da večje od te ljubezni ni. Vsak od nas ima svoj križ, da ga nosi. Samo Jezus ni nosil svojega križa, ampak našega.
Zato je vsak naš križ tudi njegov in obratno: njegov križ je tudi naš. Križ je simbol trpljenja, pa tudi simbol odpovedi in sramote. Nositi svoj križ pomeni biti pripravljen na odpoved. Odpoved čemu? Vsemu tistemu, kar nas oddaljuje od Boga; vsemu tistemu, kar ni narejeno iz ljubezni; odpoved svetu in posvetni miselnosti, ki nas vleče v samozadostnost. Vemo, kako težak je ta križ: odpovedovati se temu, kar nas na vsakem koraku vznemirja in vleče k sebi. To je duh sveta, duh reklam, duh lagodnosti in neodgovornosti ali zvračanja odgovornosti na druge; duh izmikanja dolžnostim. To je duh permisivne vzgoje otrok: otrok naj dela, kar njemu paše in ne tistega, kar je prav; tistega, kar staršem narekuje zrela ljubezen do otrok.
Križ upiranja razvadam moderne dobe, je težak križ, ki ga mnogi odvržejo. Ni lahko odpovedovati se vsemu temu, kar ti ponuja potrošniška družba. To je križ. Jezus je jasen: kdor se je pripravljen odpovedovati načinu življenja tega sveta, njegovi miselnosti in njegovim užitkom, nosi križ. Kdor življenje na tem svetu podreja višjim vrednotam, kdor se odpoveduje ničvredni prtljagi posvetnosti in zaradi tega trpi, prenaša križ nasprotovanja, pa sebe duhovno bogati in s tem ohranja življenje, kot pravi Jezus. Prejema plačilo, ki ga obljublja Jezus. Plačilo in nagrada, ki jo prejema, je to, da napreduje v ljubezni, v notranji osvobojenosti in živosti. Dan za dnem je bližje resničnemu življenju in sreči, v katero ga kliče Gospod.
To je tista beseda o plačilu, o katerem smo slušali v evangeliju. To plačilo je namenjeno tistemu, ki neradi nekaj dobrega zaradi Jezusa in v Jezusovem imenu. Bodimo pozorni: ne zaradi sebe, tudi ne zaradi drugega, ampak zaradi Jezusa. Kdor sprejme bližnjega, vsakega, najmanj pomembnega človeka zaradi Jezusa, ne bo ostal brez plačila.
Kakšna je na primer razlika me cerkveno poroko in skupnostjo dveh zunaj zakramentalnega zakona? Pri zakramentu zakona gre zato, da zakonca sprejemata drug drugega zaradi Jezusa, zaradi Boga in v Bogu. To prinese v njuno skupnost popolnoma novo razsežnost. Kdor ne sklene zakona pred Bogom, odklanja in zavrača Božjo dimenzijo v svojem življenju; ne priznava Bogu, da je on začetek te ljubezni.
Ko ljudi ter dogodke in sploh vse stvari v svojem življenju sprejemamo zaradi Boga, se v življenju vse spremeni. Na vse gledamo drugače. V tej luči razumemo Jezusovo trditev, da kdor ima najbližjega človeka rajši kot Boga, Boga ni vreden. Ne pomeni, da jih ne smemo ljubiti, ampak, da jih moramo ljubiti po Božje, tako kot jih ljubi Bog – z Božjimi očmi in z Božjim srcem! Druge moramo ljubiti zaradi Boga. Kjer je Bog na prvem mestu, tam je vsak človek pravilno in zares ljubljen; je pravilno spoštovan in cenjen. Tisti, ki ga ne ljubim zaradi Boga in po Božje, postane moj predmet.
Človek, ki pravilno ljubi in ki prizna Bogu prvo mesto v svojem življenju, ne ostane brez plačila. Njegovo plačilo je Gospod sam s svojo milostjo, nobena malenkost, kot je kozarec vode, ne bo spregledana. Ali smo sposobni biti bližnjemu takšni plačniki? Kje je naša hvaležnost ob tolikih malenkostih, ki smo jih deležni od svojih bližnjih? Samo ob Jezusu, ki ga imamo v svojem srcu na prvem mestu, ne bomo spregledali tolikih dobrot, ki smo jih od drugih deležni; če nimamo Jezusa na prvem mestu, se nam vse, kar drugi storijo za nas, zdi samoumevno, nič posebnega, njihova dolžnost. Če ni Jezus na prvem mestu v mojem srcu, druge podcenjujem in jih ne jemljem resno. Zaradi Boga, zaradi Jezusa vemo, kaj je ljubezen in kakšna naj bo. Amen.
Franc Likar, župnik
