Preskoči na vsebino


Boga je treba bolj poslušati kakor ljudi

»Ne bojte se!« Ta Jezusov vzklik se v današnjem evangeliju ponovi kar trikrat. Jezusovi učenci potrebujejo spodbude in pogum, ko nastopajo svoje poslanstvo. Kot da je Jezus že na začetku slutil, da bo prav strah največja ovira pri širjenju evangelija. Strah je največji sovražnik izpovedovanja vere in pričevanja za vero. Strah hromi vero in je s tem največji pomagač hudega duha. Strah ogroža tudi našo vero. Koliko je tudi danes kristjanov, ki se bojijo v javnosti izraziti svoje krščansko mnenje o tej ali oni zadevi, kot so morala in razna vprašanja družbenega življenja. Zaradi tega strahu se potem mnogi opravičujejo, da je pač vera njihova zasebna stvar. Trditev, ki ni vredna kristjana.

Vzporedno s strahom stopa druga, podobna nevarnost, to je sram, na katerega Jezus spomni na koncu evangelija, ko pravi, kaj čaka tistega, ki bo Jezusa zatajil pred ljudmi.

Vsi še iz šolskih časov poznamo Cankarjevo črtico, kako je zatajil svojo mater. Ko ga je prišla obiskat v mesto, ga je bilo sram njene revščine in kmečke preproščine, zato se je naredil, da je ne pozna, češ, kaj bodo rekli sošolci, če bi videli, da ima takšno mater. A ker je bil Cankar tudi človek globoke notranjosti in je imel silno živo in tenkočutno vest, mu ta njegov greh ni dal miru. Krivica, ki jo je storil materi, ga je tako pekla, da jo prelil v presunljivo izpoved in se na ta način javno izpovedal.

Podobno kot Cankar matere, le da brez posebnih očitkov vesti, se neredki kristjani sramujejo Kristusa, Boga, svoje vere. Kaj bodo rekli ljudje, če bom javno pokazal svojo vero, če bom v življenju dosledno delal in ravnal kot kristjan?

O takih, ki se ozirajo na druge in se boje pred drugimi pokazati svojo krščansko pripadnost, pravi Jezus v evangeliju: »Kdor me bo zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.«

Ljudje, svet in javno mnenje imajo na povprečnega človeka ogromen vpliv. Svetu in javnemu mnenju se mnogi nekritično in naravnost suženjsko pokoravajo; kar govorijo drugi, moderna javnost, to je zanje suho zlato. Kristjani smo pozabili, da moramo biti sol zemlje in luč sveta, se pravi tisti, ki naj obvarujejo človeštvo pred gnilobo, plehkostjo in povprečnostjo in naj kažejo pot navzgor, proti cilju, ki je vreden človekovih naporov, trpljenja in prizadevanja.

Zrel kristjan se zaveda, da ne sme podlegati javnemu mnenju in se zadovoljiti s povprečnostjo. Riba, ki hoče priplavati do izvira, mora plavati proti toku. Kristjan, ki hoče priti do svojega izvira, ki je hkrati tudi njegov cilj, do Boga, mora zavestno ravnati proti diktatu sveta, proti javnemu mnenju, ki je največkrat površno, plehko, slepo in brezizhodno. Odločiti se mora v luči jasne in prodorne Jezusove besede.

Kristjani ne bi smeli poznati dvojnosti, razklanosti med zasebnim in javnim življenjem. Kdor se boji javnega mnenja in se mu uklanja za ceno svojega prepričanja, s tem izdaja Jezusa.

»Ne bojte se ljudi!« nam naroča Jezus. »Kar vam pravim v temi, povejte ob belem dnevu; in kar slišite na uho, oznanite na strehah.« Hoče reči: » kar verujete v globini srca in po čemer se skušate ravnati doma, priznavajte in pokažite tudi v svetu. Bodite dosledni, pogumni, prepričljivi, odkriti in vzravnani.

Kdor se preveč ozira na ljudi, pa izdaja tudi samega sebe. Mojzesov brat Aron je preveč poslušal ljudi in je skupaj z njimi začel častiti zlato tele, čeprav je sam veroval v Boga. Herod Antipa se ni hotel zameriti svojim gostom in je dal obglaviti Janeza Krstnika, čeprav ga je osebno spoštoval. Pilat je iz strahu pred nahujskano množico obsodil Jezusa, čeprav je vedel, da je nedolžen. Skratka, človek, ki ima ozir na ljudi in je pripravljen delati kompromise, delati proti svojemu prepričanju, dela proti svoji vesti in proti samemu sebi. Izdaja samega sebe. Rajši živi v nemilosti pred Bogom kakor pred ljudmi.

Ko so apostola Petra in Janeza poklicali pred judovski veliki zbor in jima zabičali, naj nehata oznanjati vstalega Kristusa, sta pogumno odgovorila: »Boga je treba bolj poslušati kakor ljudi. Ne moreva, da ne bi govorila, kar sva videla in slišala.«

Današnja zahtevna Jezusova beseda naj nas predrami in spodbudi k doslednejšemu življenju iz vere. To, kar nosimo v srcu, neustrašno izpovedujmo tudi pred svetom. Jezus nam zagotavlja tudi, da bo vsakega, ki bo njega priznal pred ljudmi, tudi on priznal pred nebeškim Očetom in se zanj zavzel. Tega si pa gotovo vsi želimo.


Franc Likar, župnik

Lokacija:
Print Friendly and PDF