Velika noč, naš največji praznik, je središče vsega cerkvenega bogoslužja in sploh našega krščanskega življenja. Zato smo jo praznovali kar petdeset dni, sedem tednov, da bi nam segla čim globlje v dušo s sporočilom, da smo odrešeni. Sveti Duh na nas vse, na vso Cerkev, razliva sadove velike noči. Na binkošti se je rodila Cerkev. Kar nam je zapisal evangelist Luka v Apostolskih delih in smo slišali v prvem berilu, nam pove, kakšna je bila Cerkev ob rojstvu in pravzaprav – kakšna mora ostati za vse čase. Cerkev je bila na začetku skupnost Jezusovih učencev, ki molijo, ki enodušno vztrajajo v molitvi. Prva Cerkev je bila občestvo vernikov, sredi katerih je Marija. Cerkev je skupnost, ki jo vodijo apostoli. Cerkev nima parlamenta, kjer se stranke prerivajo za prevlado svojih idej, kjer vlada lobiranje in tekmovalnost. Zgovoren dokaz za to je, da apostoli po odpadu Juda Iškarijota iz apostolskega zbora niso imeli volitev, ampak so žrebali: to pomeni, da so odločitev prepustili Bogu.
Sredi zbora apostolov, ki so bili v pričakovanju prihoda Svetega Duha, je bila Marija. Marija je sredi Cerkve. Tudi brez njene navzočnosti si Cerkve ne moremo zamisliti. Ona je vse, kar je slišala in doživela, ohranila in premišljevala v svojem srcu. S tem je postala podoba Cerkve, ki prav tako skozi vse čase ohranja in premišljuje čudovita Božja dela in Božjo besedo. Zato bomo jutri, dan po binkoštih, praznovali njen praznik – praznik Marije, matere Cerkve.
Opis prvih binkošti nam pove o Cerkvi še marsikaj. Na njenem začetku sta vihar in ogenj Svetega Duha, ki jo utemeljujeta. Cerkev se ne rojeva iz odločitve ljudi, iz njihove zamisli. Ni sad človeškega hotenja, ampak je Božja stvaritev, utemeljena na Svetem Duhu. Sveti Duh jo oživlja, poživlja, preraja in vodi skozi zgodovino proti dokončni dovršitvi. Cerkev je Kristusovo telo, ki ga oživlja Sveti Duh. Hkrati pa je zgrajena iz nas, ki smo njeni živi kamni, za kar nas je pri krstu napravil isti Sveti Duh.
Pa smo res živi kamni te zgradbe? Nismo morda neobdelani in mrtvi, ker ne dovolimo, da bi nas Božja milost sklesala v lepe in uporabne kamne, ki ne bodo kazili podobe Cerkve? Koliko se sam potrudim za to, da sem uporaben in koristen kamen v svoji domači cerkvi, v svoji domači skupnosti kristjanov? Ali so naše družine tista »Cerkev v malem«, kar je bila velika želja 2. vatikanskega koncila in je še vedno želja Cerkve?
Sveti Duh je prišel nad apostole, Marijo in druge vernike tam, kjer so bili vsi zbrani na istem kraju v enodušni molitvi. Zato se binkoštni čudež ponavlja vsako nedeljo pred našimi očmi. Na Gospodov dan se zbiramo k enodušni molitvi in slavljenju Gospoda. Ta dan oznanjamo velika Božja dela. Nedelja je dan zbiranja, dan Cerkve, dan prihoda Svetega Duha. Zakaj je v naših družinah, delovnih kolektivih, skupnostih in soseskah toliko needinosti in odtujenosti. Zakaj je toliko nerazumevanja? Ali ne morda prav zato, ker v te naše sredine ne prihaja Sveti Duh, ampak vdira duh sveta; ne duh binkošti, ampak duh Babilona, zmešnjave. Duha Babilona obvladuje večino sredstev obveščanja in naših pogovorov. Kjer je nedelja samo še človekov dan, dan brez obveznosti, porabljen le za lastno zabavo, nič več pa ni Gospodov dan, brez srečanja z Gospodom pri maši, tam se začne širiti duh Babilona: needinosti, nerazumevanja, odtujenosti. Edinost pa se poraja tam, kjer so nedeljo za nedeljo bratje in sestre zbrani na istem kraju. Tam prihaja mednje Gospod in jim prinaša svoj mir. On pride zanesljivo, ker je obljubil. Lahko so vrata tudi zaklenjena. Zapirajo jih naši dvomi, naša mlačnost, naši pomisleki. To so ovire, ki jih nastavljamo Svetemu duhu. To so naši izgovori – primere poznamo tako iz evangelija kot iz naših vsakdanjih izkušenj: njivo sem kupil in jo grem pogledat, vole sem kupil in jih grem preizkusit; imel sem nogometno tekmo, nastop, sem zaspal, ker sem šel v soboto pozno spat….
Potrebnega nam je nekaj poguma, nekaj volje in ljubezni. Pogum, volja in ljubezen so na prve binkošti navdale apostole. Sveti Duh je vse to pripravljen dati tudi nam in samo čaka na trenutek, da bo to lahko storil. Od nas pa pričakuje, da bomo v zameno za njegove darove in obenem z njihovo pomočjo, v sodobno babilonsko zmešnjavo prinesli nekaj razumevanja, miru, sloge, ljubezni; da vrnemo temu svetu nekaj tega, kar je svet izgubil; da bomo v ta svet ponesli sadove Svetega Duha: mir, potrpežljivost, dobrotljivost, usmiljenje in odpuščanje: sadove, na katere sicer velikokrat mislimo, se nam »toži« po njih, a se tako malo zanje sami potrudimo. To so sadovi delovanja Svetega Duha: zanje prosimo in zanje se zahvaljujmo.
Franc Likar, župnik
