V čas med veliko nočjo in binkoštimi nas Božja beseda popelje v razmišljanje ob vzorih prvih kristjanov, ko je bila Cerkev še v nastajanju. K tem začetkom se je pravzaprav potrebno vedno znova vračati, da se ne oddaljimo od bistva Cerkve in da tudi v današnjem času ohranimo njenega duha.
Takoj na začetku, smo v prvem berilu slišali nekaj pomembnih sporočil o življenju prve Cerkve. Kljub mnogim nasprotovanjem, ki so butala vanjo, se je hitro širila. Sveti Duh je prve kristjane opogumljal, da so vsak na svoj način pričevali za Kristusa, da so bili misijonarji v poganskem okolju. Iz zgodovine prvih stoletij Cerkve vemo, da je bila Cerkev najbolj živa prav v času največjih preganjanj. Najmočnejša je bila takrat, ko je imela največ mučencev. Tako je nastal tudi izrek: »Kri mučencev – seme novih kristjanov.« Obenem je Cerkev že v svojem začetku delovala kot družina. To pomeni, da je vsak kristjan imel v svojem občestvu točno določeno nalogo in poslanstvo. Vsak se je čutil pripadajočega in potrebnega v svoji skupnosti. Tako so se iz te potrebe po medsebojnem sodelovanju in pomoči pri oznanjevanju evangelija postopno razvile tudi različne cerkvene službe. Med najbolj vidnimi in pomembnimi je bila diakonska služba. Ker apostoli zaradi vedno večjega števila kristjanov niso zmogli vsega dela sami, in so jim celo očitali, da zanemarjajo službo oznanjevanja, so imenovali diakone; može, ki so v prvi vrsti skrbeli za pomoč ubogim, torej za dobrodelnost.
Kaj naj iz tega bogatega opisa prve krščanske skupnosti vzamemo tudi mi za spodbudo v sedanjem času? Naša skupnost je župnija. Župnija je živa takrat, ko deluje kot družina, kjer ima vsak član svoje mesto, svojo vlogo in nalogo; kjer se vsak član čuti pripadajočega in koristnega. Ali je tudi naša župnija podobna družini in v kolikšni meri nam to uspeva? To vprašanje si moramo vedno znova zastavljati; pa ne samo župnik, tudi ne samo pastoralni in gospodarski svet, ali denimo katehetska skupina. To je vprašanje vsega občestva in vsakega posameznika. Kako v tem napredovati? Tako, da z misijonskim čutom širimo krščansko oznanilo tistim, ki jih ni v cerkev. Morda so to naši dobri prijatelji. Morda otroci, sosedje, sorodniki. Če je župnija res družina, ji ni nikoli vseeno za brate in sestre, ki so se od nje oddaljili. Čar prve Cerkve je bil v tem, da je resnično delovala kot družina. Žal je Cerkev pozneje z nastankom različnih struktur to podobo družine zelo zabrisala, a postopno se ta prvotna podoba spet vrača. Vrača se pa po ljudeh, po kristjanih, po nas. Naše poslanstvo, ki smo ga prejeli pri krstu je, da smo pričevalci tistim, ki Boga ne poznajo ali so nanj pozabili ali ga odrinili iz svojega življenja.
Tukaj se skriva odgovor na vprašanje, zakaj vera danes tako peša. Kristjani smo preveč zaprti v svoj svet; negujemo svoj vrtiček vere, neko svojo intimnost z Bogom. Radi bi sami postali sveti, drugi nam niso mar. papež Frančišek je rekel: v nebesa ne bo nihče prišel sam, vsak bo prišel skupaj z brati in sestrami, ali pa ga tam ne bo.
Da je res tako, pritrjuje današnji evangelij. Jezus pravi, v hiši mojega Očeta je mnogo bivališč.« Tam bomo lahko samo skupaj, ne bomo vsak v svojem kotu. Skupaj bomo slavili skupnega Očeta. In pravi tudi, naj s ene vznemirjamo. Nebesa so naš dom, kjer nas Oče pričakuje. Če je danes med ljudmi toliko nesmisla in obupa, ga je tudi zato, ker smo se oddaljili od te misli; da naš cilj ni konec in uničenje, ampak večna sreča v Očetovem domu. Dosegli ga bomo, če se bomo trudili, da bo tudi ta svet, v katerem smo sedaj čimbolj dom, v katerem smo bratje in sestre. Pot do večnega doma je speljana po tem svetu, po vseh njegovih hribih in dolinah. Na tej poti so smerokazi, ne drugje. Po tej poti hodi z nami Vstali Zveličar, ki je o sebi rekel, da je on sam pot, ki vodi v pravo smer.
Franc Likar, župnik
